Pri obisku urgence je položnica tisto, kar običajno najmanj pričakujemo. Razumeti pa je treba tudi zdravnike, da si želijo ob vse več pacientih nenujne obiske ustaviti, pa čeprav tako, da ljudi udarijo po denarnici.

Težava je le, kako naj navadni smrtniki vemo, kdaj je neko zdravljenje nujno in kdaj ne. Po pravici povem, da po vseh definicijah, ki so mi jih natrosili zdravniki, ne bi vedela, ali moram nujno k zdravniku ali ne, če bi težko dihala. Ali če bi me recimo neobičajno bolela glava. Kako naj vem, ali gre po pravilih zdravikov za “akutni možganski dogodek” ali brezvezen glavobol?

Vem pa, kdaj pri zdravniku zagotovo ni treba delati gneče. Pred približno pol leta sem bila namreč priča dogajanju v eni od urgentnih ambulant. Pacientka, starejša gospa, si je izmislila, da ima neko hudo bolezen in jo znala celo strokovno poimenovati. Drug primer je bil gospod, ki je urgenco obiskal zaradi epileptičnega napada, ki se mu je po mnenju zdravnikov zgodil zaradi kroničnega alkoholizma. Zdravniki so ga opozorili, da bo takšnih napadov vse več, če se pitju ne bo odrekel, in ga napotili na zdravljenje. Moški je zdravljenje odločno zavrnil.

Diagnoza. Tako kot preobremenjeni zdravniki si tudi sama želim, da bi se hipohondri in njim podobni zdravnikom ogibali in bi tako ostalo več časa za tiste, ki zdravljenje res potrebujejo. Upam pa, da zaradi prizadevanj bolnišnic, da bi se znebile namišljenih bolnikov, ljudje ne bodo umirali pred njihovim pragom, ker se bodo bali, da njihov primer ni nujen in jih bo doletelo plačilo. Ta cena je zame previsoka.