Nesreče v jedrskih elektrarnah kot zadnje ob potresu na Japonskem nas opominjajo na našo energetsko požrešnost. Energijo potrebujemo vsi, porabljamo pa je tako gromozansko veliko, da nam virov počasi zmanjkuje. Toda znanost novih virov ne zmore odkrivati tako hitro, kot narašča povpraševanje.
Zaradi preteklih izkušenj iz Černobila jedrske elektrarne nihče ne bi hotel na svojem pragu, a celo nekateri najbolj zagrizeni okoljevarstveniki, med njimi soustanovitelj Greenpeaca Patrick Moore, so priznali, da je jedrska energija v času globalnega segrevanja edina alternativa umazanim virom energije. Sežiganje premoga in nafte ni sprejemljivo, ravno tako ne uničevanje ogromnih območij narave s hidroelektrarnami in vetrnimi elektrarnami.
Ne na mojem dvorišču. Hočemo zdravo in čisto okolje, zato nasprotujemo odlagališčem odpadkov, termoelektrarnam, rafinerijam nafte in konec koncev celo komunam za zdravljenje zasvojencev in varnim hišam, hkrati pa storimo krepko premalo za zmanjšanje količin odpadkov, porabe energije ali težav soljudi. Čeprav po vodovodnih ceveh ponekod še teče čista voda, jo kupujemo v plastenkah, v mestih vozimo potratne prevelike avtomobile, v domovih nam gorijo luči tudi tedaj, kadar v njih ni nikogar.
Morda so naravne in druge nesreče le svarilo narave, naj razmislimo, kaj hočemo in kako, saj vsega ne moremo imeti.