So zgodbe, za katere je novinarju v njegovi karieri večkrat žal, da jih ne more objaviti. Običajno si ljudje predstavljajo, da zaradi kakšnih političnih ali ekonomskih pritiskov, pa sploh ni tako. Novinarji, ki želijo spremeniti svet na bolje, kar je njihovo osnovno poslanstvo, morajo imeti za svoje zgodbe prepričljive dokaze, kjer pa se običajno zalomi. Govorim o zgodbah, ki jih nikoli niste prebrali, pa bi jih morali.

Pred tednom dni je zdravnik v brežiški bolnici pacientko razglasil za mrtvo in o njeni smrti obvestil tudi njene svojce. A gospa je bila še kako živa. Nerodnost, iz bolnice so sporočili, da zaradi obilice dela zdravnik pacientke ni priklopil na EKG, kar je ustaljena praksa v takih primerih, in se je pač zmotil. Se zgodi. Nihče v državi ne bi vedel za to nesrečno reč, če ne bi bilo medijev in predvsem svojcev, ki so zgodbo povedali medijem. Ampak to sploh ni pomembno. 

Foto: Žurnal24 Matej Košir (Foto: Žurnal24) Imam kar nekaj prijateljev zdravnikov in nihče od njih, res pa je, da nihče od njih ne dela v javnih zavodih, tega ne razume. Kako lahko živega človeka razglasiš za mrtvega? Edino, če se ga niti ne dotakneš, če ga niti ne poskušaš oživljati, če diagnozo postavljaš od daleč. Kdaj nastopi klinična smrt in kako se določi smrt, si lahko vsak prebere na spletu, da ne bom pametoval vam, ki ste še živi, pa morda ne bi bili, če bi tole brali na postelji brežiške bolnišnice.

Ampak to sploh ni ta zgodba… Pred nekaj tedni me je klical dober prijatelj in vedel sem, ko se je izpisalo njegovo ime na telefonu, zakaj me kliče. Umrl mu je oče in to ravno v tej isti bolnišnici. Mimogrede, v njej je umrl tudi moj. Njegov oče je bil resda že v letih in v bolnico so ga odpeljali še v času omejenih obiskov zaradi kovida. V Brežicah so namreč kovid vlekli do konca februarja letos. In tu se zgodba začne. Res da je bil prizadet, a po vseh zgodbah, ki sem jih slišal in tudi doživel, sploh nisem dvomil v njegove besede. 

Po nekaj dneh, odkar je bil oče hospitaliziran, sta s hčerko uspela priti do zdravnika, ki ga je zdravil. Ta jima je v hrvaškem jeziku pojasnil, da zdravljenje nima nobenega smisla, ker je oče pač preveč star. Še vedno pa nista smela do njega, da bi se v to prepričala sama, se poslovila ali karkoli tretjega. Obiski so bili namreč strogo prepovedani, čeprav za to ni bilo nobene podlage.

Vendar njegov sin ni odnehal, ne vem, kako se je dogovoril s strežnicami, da je lahko uporabil njihov vhod, dale so mu tudi bolnišnično obleko, da se je preoblekel v pacienta in se nekako pritihotapil do očeta. To niti ni bilo težko, ker na oddelku ni bilo nikogar od osebja, torej ne zdravnikov ne medicinskih sester. Kovid. Oče je bil popolnoma pri sebi, a povsem shiran. Sam mu je povedal, kar so potrdili tudi drugi bolniki v sobi, da mu že dva dni niso dali hrane niti pijače. Preoblečen v pacienta je poskrbel, da je oče vsaj nekaj popil in odšel po isti poti nazaj, da bi lahko poiskal direktorico bolnice, zdravnika ali kogarkoli drugega, da vse skupaj preverijo, popravijo, naredijo nekaj, skratka. Vmes je bil vikend in oče je umrl. So njegovi ogorčeni klici pomagali ali ne, da je dostojno zapustil svet, ne ve nihče. In nikdar ne bo vedel ... 

Vse skupaj je takoj po pogrebu očeta prijavil zdravstveni inšpekciji, kjer mu dejansko niso verjeli. Ali so, bodo ukrepali, prav tako nihče ne ve. Na koncu mu je ostalo le še to, da vse skupaj javno pove. A ko sem ga vprašal, ali je posnel zdravnika, ko mu je ta rekel, da nima smisla zdraviti očeta, ali je posnel prazne hodnike in službene prostore, ali lahko navede kakšno pričo … Je bil njegov odgovor ne. Seveda lahko tudi v tem primeru zgodbo objavimo, ampak bo šlo za tvojo besedo proti njihovi, mu odgovorim. Lahko pa pričakuješ kakšno tožbo ali, ker gre za majhen kraj, vsaj kakšne drugačne nevšečnosti ali neprijetnosti. In odločil se je, da zgodbo pokoplje skupaj z očetom. Ni se mi več oglasil. 

Zakaj mu ne bi verjel? Ko je bil moj oče v tej isti bolnici zaradi zlomljenega kolka in smo ga nekega dne našli privezanega na posteljo, mi je njegov zdravnik na vsako vprašanje pol ure odgovarjal: "Pa znate, on je imao slomljen kuk." Tudi na vprašanja, zakaj je privezan, zakaj ne ve zase … Dokler me ni moja sestra odvlekla iz njegove ambulante, ker je na mojem obrazu prepoznala, da bom kmalu počil in da bo vse skupaj eskaliralo v neslutene razsežnosti. Pa to ni bil edini primer, da sem naletel na privezanega bolnika, ker je tako pač manj dela z njim.

Zakaj mu ne bi verjel? Vsi sorodniki, znanci pri osebnih zdravnikih ali na urgenci zahtevajo, da njih ali njihove svojce pošljejo na zdravljenje v Novo mesto, ne v Brežice. Če vprašam kolege zdravnike, ali bi poslali katerega od svojih na zdravljenje v Brežice, dobim odločen ne. Za šankom poslušam, da je to le hiralnica in nič drugega. Zakaj mu ne bi verjel in zakaj berete vse skupaj?

Seveda sem pri tem krivičen do redkih mladih zdravnikov, ki se v tej bolnici trudijo, da pomagajo in samo v tem delu imam pomisleke glede posploševanj na podlagi te zgodbe.  Ampak spet, poznam tudi mlade zdravnike, ki so želeli spremeniti stvari, pa so zaradi tega, ker so izstopali, pobegnili drugam. Torej iz te dotične bolnice.

Reforma zdravstva je seveda nujna, ampak moramo se zavedati, kje smo, da lahko vemo, kam gremo. Ali vsaj, kje si želimo biti. Ker ni vsaka zdravstvena ustanova enaka drugi zdravstveni ustanovi. Ohranimo regijske bolnice, ampak samo v tistem delu, v katerem so dobre. Tudi če so samo dobre hiralnice, ker tudi te potrebujemo. Ampak ključno je, da pacienti in njihovi svojci vedo, kaj so. Kje je upanje in kje ga ni. In da tudi tam, kjer ga ni, pacient dobi človeka dostojno oskrbo, tudi če je to samo kozarec vode. 

Ampak do takrat ostanite živi. Ker edino tako lahko zaenkrat prevarate ta sistem.

V skladu z zakonom o medijih objavljamo naslednji popravek:

»Glede navedb iz kolumne z naslovom Če že preživiš, te pa razglasijo za mrtvega, ki je bila dne 15. 4. 2023 objavljena na spletnem portalu zurnal24.si, in sicer »Vse skupaj je takoj po pogrebu očeta prijavil zdravstveni inšpekciji, kjer mu dejansko niso verjeli. Ali so, bodo ukrepali, prav tako nihče ne ve.«, Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije pojasnjuje, da je v skladu s svojimi pristojnostmi v konkretnem primeru po prejemu prijave uvedel inšpekcijski postopek, ki pa je še v teku. O uvedbi inšpekcijskega postopka je bil prijavitelj obveščen. Prav tako bo, skladno z določbami Zakona o inšpekcijskem nadzoru  (Uradni list RS, št. 43/07 – uradno prečiščeno besedilo in 40/14), na njegovo zahtevo obveščen tudi o ukrepih, najkasneje po opravljenem nadzoru in sprejetem zadnjem ukrepu oziroma ustavitvi postopka.«