Ali Slovenci po vašem mnenju živimo bolje kot pred desetimi leti?
Ja, gotovo.

Toda pod pragom tveganja revščine živi skoraj 400 tisoč ljudi ...
No, morda sem preveč omejen na življenje med krkaši, toda v splošnem mislim, da se živi bolje. Vsaj pri Krki to kažejo tudi številke. Mi smo že pred štirimi leti, ko je bilo veliko govora o minimalnem dohodku, sprejeli sklep, da mora biti minimalna plača 800 evrov neto. Seveda bo kdo, ki bo ta pogovor bral, rekel: “Colarič lahko tako govori, ker ima dobro plačo.”

Ali farmacevtska industrija krizo sploh čuti? Ali fama, da poraba zdravil v krizi ni nič manjša, drži?
Seveda čutimo krizo. To področje je res nekako specifično, saj vsak od nas želi biti zdrav, toda tudi farmacevti smo se morali prilagoditi. Zdravstveni sistemi zadnje čase sprejemajo ostre varčevalne ukrepe. Pa ne samo v Sloveniji, temveč tudi na vseh drugih trgih, na katerih smo prisotni. Povsod se varčuje predvsem pri zdravilih. Tudi konkurence je več; pritiski na zniževanje cen so veliki. Drži pa, da stalno rastemo. V zadnjih desetih letih smo podvojili prodajo, potrojili dobiček in več kot podvojili število zaposlenih. Od oktobra letos imamo v skupini Krka prvič več kot deset tisoč zaposlenih, od tega jih je skoraj 52 odstotkov v tujini.

Krka je eno izmed najmočnejših slovenskih podjetij. Na drugi strani imamo praktično celotno gospodarstvo, ki životari. Kaj ste v Krki v zadnjih desetih letih delali drugače od preostalih?
Morda bi morali vzeti daljše obdobje. Mi smo na trgu spremembe zaznali že pred 20, 25 leti. Pa saj za to ni bilo treba biti prerok. Padel je Berlinski zid, priča smo bili velikim spremembam na Poljskem in Češkoslovaškem, razpadli sta Sovjetska zveza in Jugoslavija ... Vsi ti trgi so padli v vodo. Mi nismo imeli nobenega sestanka, na katerem bi pripravili novo strategijo poslovanja; sestavili so nam jo trgi, na katerih naših izdelkov niso več kupovali. Mi smo se samo prilagajali toku, kot bi s kanujem veslali po reki Krki. Nismo izumljali novih pristopov. In tako poslujemo tudi danes. Smo pa izrazito izvozno usmerjeni – to nas rešuje. Izvozimo okrog 95 odstotkov blaga. Hvala bogu, da smo odvisni od izvoza, saj se tveganja tako porazdelijo. Nekatere države rastejo, druge padajo in v takšni mešanici tveganja lažje obvladuješ.

Kaj je po vašem mnenju vzrok, da se je slovensko gospodarstvo sesulo? Je to sprega med politiko in gospodarstvom? Slaba vodstva podjetij? Morda pohlep lastnikov?
Večina je padla, ko so se omejili v okvire premajhnih trgov. Poleg tega na tržišču prodajajo posamezne komponente, torej izdelka ne naredijo od A do Ž. Pri nas, v Krki, razvijemo produkt, naredimo surovino, končni izdelek pa z lastno prodajno-marketinško mrežo prodamo. Trgovci namreč pri prodaji izdelkov zase vzamejo velik del – polovico, če ne še več. Predvsem v živilski in tekstilni industriji zaradi tega nergajo. Mi pa imamo svojo prodajno mrežo; v marketingu in prodaji dela več kot štiri tisoč ljudi.

Kako gledate na kolege, ki so še pred nekaj leti vodili paradne konje slovenskega gospodarstva, danes pa je večina teh družb na kolenih, številne so v stečaju, vodstva pa v zaporu oziroma na sodiščih?
V Krki nismo nikoli imeli želja po menedžerskem odkupu (MBO). Leta 2007, ko so bili ti najbolj priljubljeni, sem dejal, da o tem niti ne moremo razmišljati. Ker je Krka kotirala na borzi, je šla njena vrednost že takrat v milijarde. Poleg tega sem prepričan, da bi MBO pomenil tudi “manj bo ostalo” za druge. S tem bi namreč destimulirali zaposlene. Mi damo veliko na pripadnost družbi. Zaposleni morajo čutiti, da so sestavni del zgodbe. Tega ne bi bilo, če bi menedžment družbo odkupil, iz nje pa vlekel dividende za poplačilo dolgov, namesto da bi denar vlagal v razvoj. Pri MBO malce udarita na dan tudi pohlep oziroma prepotentnost.

Pa bi menedžerskim ekipam, ki so odkupovale podjetja, načrti uspeli, če krize ne bi bilo?
Marsikateremu bi, ne pa vsem. Toda tudi če bi jim uspelo, MBO ne odobravam, ker vanj ne verjamem. Dobiček je treba nameniti za dividende, v veliki meri pa je treba vlagati v razvoj družbe. Seveda si je treba nabrati tudi rezervo.

Čeprav je država praktično vaš največji delničar, se zdi Krka trdnjava, varna pred vplivom politike.Čutite kakšne vplive političnih nadzornikov?
Ne, pritiskov nikoli ni bilo. Sodelovanje je bilo vedno korektno. Koga so lastniki postavili v nadzorni svet, pa je drugo vprašanje. Na to pa uprava ne more 
vplivati.

Kaj pa menite o načrtovani prodaji podjetij v državni lasti?
Za prodajo je malo nesrečen čas. Poleg tega politiki javno govorijo, da ima Slovenija težave in je treba podjetja prodati. Ja, kakšna pogajalska izhodišča pa s takšnim početjem postavljajo? Morali bi biti samozavestni in morebitnim kupcem reči (udari po mizi): “Mi bomo zdaj prodali ta še nebrušeni dragulj; dajmo se pogovoriti, koliko bi zanj dali.” Ne pa da že vnaprej povemo, da smo reveži in imamo težave. S takšnim pristopom ne bomo iztržili veliko. So pa najboljši časi za prodajo žal minili. Seveda je vprašanje, ali morda ne prihajajo še slabši.

Pa mislite, da prihajajo boljši ali slabši časi?
Poglejte, jaz se zbudim ob 4.45. Ob 5. uri so po radiu prva poročila, pri katerih tarnajo o težavah. Potem so poročila ob 5.30 pa ob 6. uri, ko še vedno tarnajo; ob 7. uri so poročila daljša – tudi tu tarnajo. Zgodaj popoldne, ko ljudje doma prižgejo televizor, se tarnanje z novicami šele zares začne in se nadaljuje z oddajo ob 22. uri. Da se ljudi dotolče, nekatere oddaje še ponovijo. To nikamor ne pelje. Tega je preveč. Preveč je bombardiranja z negativnimi novicami, ljudje morajo biti res zbegani.

Ste najbolje plačan slovenski menedžer. Lani ste na mesec zaslužili povprečno 61 tisoč evrov bruto. Vam je kdo že očital, da zaslužite preveč?
Nekdo pač mora biti prvi, tudi pri plači. Zakaj je to Krka? Najbrž zato, ker imamo dobre rezultate. Če se primerjamo s podobnimi podjetji v branži generičnih farmacevtskih podjetij, takšnih uspehov v svetu nima nihče. Imajo pa direktorji podobnih sistemov v tujini kljub temu nekajkrat višjo plačo.

Kdaj se začne vaš delovni dan in kako dolgo traja?
V službi sem ob 6.30, konča pa se različno. Včeraj sem recimo končal ob 22.45.

Kam torej vlagate denar? Glede na urnik ga prav veliko najbrž ne porabite ...
V Krkine delnice in kakšno stanovanje, nekaj ga imam na računu. Sicer pa res ne kupujem veliko.

Koliko pa v Krki zasluži recimo čistilka?
Osemsto evrov neto. Poleg tega dobi božičnico in regres, dvakrat na leto pa obračunamo uspešnost, ki jo izplačamo, če ima podjetje dober rezultat. Odkar sem predsednik uprave, vsak zaposleni na ta račun vsako leto dobi malo manj kot še eno plačo.

Veliko je govora o dvigu slovenske konkurenčnosti. Zdi se, da pogosto ostane pri besedah. Kaj bi morala Slovenija narediti, da bi bila konkurenčnejša?
Kot sem že omenil, tarnanje nima smisla. Zanašanje na državo tudi ne. Če si podjetja ne bodo sama pomagala, jim ne bo nihče. Treba se je posvečati novim izdelkom in jih prodati. Država pa lahko največ pripomore z odpravo administrativnih ovir. To je stvar dobre volje, od tega pa bo imela tudi sama koristi, ker se bo plačalo več davka.

Kako gledate na vse več mladih, ki v Sloveniji ne vidijo prihodnosti in priložnosti za uspeh iščejo v tujini?
Mi tega ne opažamo. V letih, odkar vodim Krko, ne vem, ali so trije zapustili družbo zaradi izzivov v tujini. Če pogledam z druge strani: mislite, da je lahko dobiti človeka, ki bi z veseljem šel na delo nekam daleč v tujino? Ne, zelo težko je. Zakaj? Ker imajo v Sloveniji nirvano v primerjavi z velikimi mesti v tujini.

Krka je zelo vpeta v lokalno okolje. Zakaj ste osredotočeni predvsem na Dolenjsko, čeprav ste multinacionalka?
Okolju, ki mu veliko jemljemo, moramo tudi nekaj vrniti. To velja tudi v tujini, predvsem tam, kjer imamo tovarne. To je predvsem v zdravstvu, izobraževanju, kulturi in športu. V šport vlagamo, ker ne želimo, da bi bili mladi preveč prepuščeni sami sebi. Naš pogoj je, in zdaj to že vsi vedo, da je treba v vlogi za sponzorstvo izpostaviti predvsem delo z mladimi. Smo pa recimo tudi eni izmed glavnih pokroviteljev Planice, čeprav smo fizično zelo daleč.

Ste tudi pri iskanju kadra osredotočeni na Dolenjsko?
Sploh ne. Odkar imamo avtocesto, se v Novo mesto vozi veliko ljudi iz Ljubljane in okolice. Tukaj ni dovolj kadra, predvsem na področjih, za katera so potrebna specializirana znanja.

Se generacije, ki zdaj prihajajo v službo k vam, razlikujejo od prejšnjih?
Mladi so povsem drugačni kot generacija baby booma. Razlike so predvsem v obvladovanju tehnologij. Vidi se, da so z naprednimi napravami v stiku praktično od rojstva. So pa mlajši tudi manj pripravljeni za timsko delo. Poleg tega so zelo ciljno orientirani, kar je dandanes izjemnega pomena. Zakaj? Cilj vsake družbe je, da ima čim več kakovostnih novih izdelkov, ki jih uspešno prodaš in pri tem zaslužiš.

V čem pa je Krka boljša od konkurentov?
Smo predvsem hitrejši in fleksibilnejši. Če vidimo, da se na trgu nekaj zgodi, se Krka odzove vsaj sedemkrat hitreje kot farmacevtski mastodoni. Tudi sprejemanje odločitev ne traja dolgo.

Glede na to, da poslujete na številnih trgih, ali imate občutek, da je Slovenija med bolj skorumpiranimi državami, kot kažejo nekatere raziskave?
Ne. Slovenci smo sami ustvarili zgodbo, da je vse narobe, in to zdaj nenehno visi v zraku. Tudi za države proti vzhodu, ki so dostikrat omenjene kot problematične, to ne velja.

Za Rusijo je recimo veljalo, da je treba biti pri sklepanju poslov v dobri pivski kondiciji ali pa imeti s sabo kuverto z denarjem ...
Kje pa! Veste, kako se je sklepanje poslov spremenilo! Tam so zdaj milijonarji in milijarderji, ki upravljajo tudi svoje premoženje. Oni morajo biti stalno bistri; ne bodo zvečer popivali, zjutraj pa z mač-kom prišli v službo.

Lahko Krko doleti podoben scenarij kot Lek? Obstaja zanimanje za njen prevzem?
Že leta smo zaželena nevesta, toda v strategiji imamo jasno zapisano, da hočemo biti uspešni in ostati samostojni.

Bi lahko Krka prevzela katero od sorodnih podjetij?
Seveda, vedno smo na preži. A treba je biti previden. Lahko se zgodi kot pri MBO. Nešteto je podjetij, tudi v Evropi, ki so bila zelo požrešna in so se prezadolžila, potem pa se jim je kost zataknila v grlu; dolgov niso mogla požreti. Kaj se je zgodilo? Nekdo jih 
je kupil.