"A veš, da od njega za tamal'ga že tri mesece nisem dobila niti evra? Presnet p*****, če ga je že naredil, pa naj ga še živi," ujamem pogovor dveh žensk v kavarni, zraven pa za mizo, z žalostnim pogledom, uperjenim v tla, sedi fantič. Videti je, da šteje le rosnih šest ali sedem let, toliko, da bi moral uživati v brezskrbnem otroštvu, namesto da že tako zgodaj spoznava krutosti sveta odraslih. Takšen otrok bo mamo prej ko slej vprašal "Zakaj me očka ne mara? Kaj sem naredil narobe?" In kaj mu boste odgovorili?

Moč besed.
Starši se premalokrat zavedajo moči svojih besed, ki mnogokrat prizadenejo bolj, kot bi si mislili. Ne črnite partnerja in ne rešujte sporov pred očmi in ušesi otrok. Pustite jim živeti brez skrbi. Še prekmalu bodo morali sneti rožnata očala in se spoprijeti z neprijetnimi izkušnjami, ki jih prinaša življenje. Ne dopustite, da krivice sveta spoznajo v lastnem domu in družini, kjer naj bi vladala ljubezen.

Slišala sem razne zgodbice o tem, kako se starši poskušajo izogniti plačevanju preživnine. Od tega, da najemajo velike kredite, da jim na računu ostane le še z zakonom določen delež, do tega, da vse svoje premoženje prepišejo na sorodnike in si izplačujejo minimalno plačo, sami pa se vozijo v luksuznih avtomobilih in hodijo na pregrešna potovanja, o katerih lahko njihov otrok le sanja. Takšnemu staršu bi tudi jaz z veseljem zabrusila: "Če si ga že naredil, ga še preživljaj!" A seveda ne pred otrokom.