V čem se vaša šola razlikuje od 
drugih?
Če povem na kratko: je šola, kamor učenci radi hodijo, ker se učijo in ob tem zabavajo. Delamo po merilih Glasserjeve kakovostne šole. Gre za to, da ljudje, ki vstopajo v šolski prostor, torej učitelji, učenci in njihovi starši, spremenijo prepričanja, s katerimi tja pridejo; na primer da so otroci leni, se jim ne ljubi učiti, niso motivirani za uspešnost. Iz tega prepričanja sledi, da moramo otroke prisiliti, da delajo naloge in se učijo, saj sami od sebe tega domnevno ne bi počeli. To dosežemo z ocenami, vzgojnimi ukrepi, dihanjem za ovratnik. Doma podobno počnejo starši – sprašujejo otroka, ali je naredil nalogo in kdaj jo bo naredil, ter mu povedo, da ne bo šel ven, dokler je ne bo naredil ... Kljub vsem tem dejavnostim učiteljev in staršev uspeh večine otrok ni nič boljši ali slabši. Zapletejo se le v zanko prisile in kontrole, česar se naučijo tudi otroci. Ti vedo, kaj morajo narediti, da bodo eni ali drugi znoreli, oni pa bodo imeli nekaj časa mir. Temu smo se želeli upreti. Verjamemo, da nihče nikogar ne more v nič prisiliti, če nekdo tega noče. Prepričanje, da lahko spremenimo druge tako, da bodo oni delali v svoje dobro, pri čemer smo mi tisti, ki vemo, kaj je zanje dobro, je trenutni veljavni sistem prepričanj v Sloveniji in v Evropi.

Od kod je prišla ideja za tovrsten 
pristop?
Leta 1996 se je spremenila šolska zakonodaja. Ta je učiteljem vzela še tisto trohico moči ali nadvlade, ki so jo do takrat imeli. Z zakonom se je prepovedalo telesno kaznovanje, psihično kaznovanje se je omejilo do te mere, da se učitelje lahko sankcionira, če je dokazljivo. Čeprav večina učiteljev telesne kazni ni uporabljala, je obveljalo prepričanje, da ne obstaja več nikakršen vzvod, da bi "to bando kontrolirali", češ ti otroci bodo podivjali. V šoli se je začel ustvarjati neki kaotičen prostor, ki so ga izkoriščali vsi. Takrat sem vedela, da moramo nekaj narediti, kajti če bomo v razred vstopali s strahom, ogroženi ... Ogrožen človek je nasilen človek.

Lahko vaš način delovanja opišete na primeru? Kako ravnate, če ima učenec učne težave?
Po teoriji izbire, po kateri delamo, je na prvem mestu pogovor. Ta ne ostane na ravni "obljubim, da ne bom več". Osnovna stvar, ki jo želimo, je, da kdorkoli, ki nekaj naredi, prevzame odgovornost za to dejanje. Če odgovornosti ne sprejme, je vsak nadaljnji postopek odveč. In to ne tako, da rečeš "sprejmi krivdo ali pa ...". Treba se je potruditi, lahko se vključijo sošolci, poiščejo očividci in podobno. Pri nas je to postal samodejni mehanizem. Učenec reče "tole sem naredil, kako lahko to popravim?". Ne bomo mu povedali mi, ne bomo mu naložili kazni, sam bo moral ugotoviti, kako to popravi. Pri nas je opravičilo le dejanje bontona, ne pa popravljanja neke napake.

Kdaj s tem začnete?
Od prvega razreda. V prvem razredu imamo modre mizice, kamor učenec sede, kadar se denimo spre s sošolcem. Za to mizico velja določen protokol – eden posluša, drugi govori in obratno. Pomembno je zavedanje lastnega vedenja – da jaz vem, kje je bil moj prispevek v zgodbi; za prepir sta namreč vedno odgovorna dva. Učitelj je navzoč toliko časa, dokler niso sami vešči tega. Na predmetni stopnji imamo modro sobo. Ta je namenjena temu, da učence, ki jih učitelj ne more vključiti, pošlje tja, saj ti v danem trenutku v razredu očitno ne zadovoljujejo svojih potreb.

Kako na vašo metodo gledajo starši?
Za starše prvošolcev imamo vedno uvodno predavanje pa tudi brezplačna izobraževanja. Na leto se jih udeleži kakih 20. Obstajajo tudi nekateri, ki se s tem ne strinjajo. A naši glasniki so predvsem otroci. Neka mama mi je pripovedovala, da sta se z babico (torej s svojo mamo) sprli in povzdignili glas druga nad drugo. Vmes je posegla hči, ki hodi v drugi razred. Dejala je, da tako pač ne bo šlo, ju posedla za mizo in morali sta najti rešitev.

Kje se pri reševanju težav največkrat zatakne?
Slovensko okolje je še vedno zelo tradicionalno. Največ težav smo imeli z odgovornostjo. Gre za odgovornost za lastno delo, niti ne toliko za vedenje.

Če morajo učenci težave reševati sami, je drugačna tudi vloga svetovalne službe v vaši šoli?
Socialna pedagoginja se pri nas največ ukvarja s tem, da išče načine, kako zadovoljiti potrebe otrok, ki jim jih samim ne uspe. Na primer potrebe po svobodi, zabavi, moči in povezanosti. Pri najstnikih sta namreč najbolj ogroženi moč in svoboda, saj v šolskem prostoru vladajo določena pravila. Tako imamo dnevno sobo, šolski radio ..., to so poti, ki otrokom dajejo možnost, da izživijo svoje 
potenciale.

Kaj je dnevna soba?
Dnevna soba je prostor, kjer se učenci zadržujejo med odmorom. Vedno je tam tudi en odrasli. Sem pridejo učenci, ki zadovoljujejo potrebo po moči. V dnevni sobi so zato, ker so “capo di banda”. Seveda se je dogajalo tudi to, da so prišli in rekli “jaz bom tu šef, sedel bom na vreči, ti pa na lesenem stolu”. A vse je mogoče rešiti, prav v tem se razlikujemo od drugih šol, ker se vržemo v take dejavnosti, ki se jih drugje morda nočejo lotiti. Imamo recimo dva učenca – poskusila bom opisati bolj načelno, da se ne bosta prepoznala –, ki sta v določeni zadevi zelo talentirana. S pomočjo svetovalke smo našli rešitev, kako bosta svoj talent, ki je morda v razredu moteč, uresničevala drugje v šoli. Imeli smo tudi učenca, ki smo ga že skoraj prešolali, a smo na koncu uredili prave stvari, ki so mu prinesle veljavo. Zdaj ima tedenska srečanja, na katerih debatira, raziskuje sebe in svoje potenciale. Iščemo in najdemo dejavnosti, s katerimi lahko učenec zadovolji svoje potrebe po moči in pripadnosti.

Kaj pa tisti, ki so bolj zaprti, ki ne izstopajo, tudi z njimi poiščete rešitev?
Zanje smo organizirali delavnico socialnih veščin. Gre za otroke, ki znotraj razreda niso povezani, se ne vključujejo, ostajajo sami. V vsakem razredu se najde kakšen. Ko se dobijo na kupu, so enakovredni. Ko jih opazuješ, pravzaprav ne opaziš, da bi imeli kak problem. Tam se naučijo, kako se vključiti, tisto, kar jim v razredu ne uspeva.

Kakšen vpliv ima vaš način dela na učni uspeh učencev?
To vprašanje zelo zgovorno kaže na to, kako ljudje vidimo uspeh: skozi številke. Jaz raje govorim o občutku uspešnosti. Če govorimo recimo o otrocih iz delavnice socialnih veščin – zanje je uspeh, da dobijo občutek, da se znajo vključiti, ne pa dobre ocene. Učni uspeh imamo sicer visok, a to se mi ne zdi pomembno izpostavljati. Zgolj da opravim z dvomi: pravzaprav smo deset odstotkov nad slovenskih povprečjem pri nacionalnem preverjanju znanja. Če ne uporabljamo prisile, ne pomeni, da so naši otroci prenehali delati. Ko smo začeli delati po teoriji izbire, smo preverjali, koliko otrok redno dela domače naloge. Delalo jih je 57 odstotkov. Po dveh letih jih je delalo 85 odstotkov. Spremenili smo odnos do domačih nalog, to je bistveno. Učenec mora prepoznati, da je naloga smiselna, da bo zaradi nje napredoval. Pri nas ne dobijo nujno vsi enake naloge, zato je tudi ne dojemajo zgolj kot “to je vaja 5 na strani 36”.

Kakšen je vaš odnos do ocen?
Mi dajemo učencem možnost, da nadgradijo svoje znanje. Tu je veliko zagovornikov in nasprotnikov. Jaz menim, da vsaka ocena prekine proces učenja. Tudi če dobiš petico. Ko jo dobiš, se nehaš učiti. Želimo, da učenci izkoristijo svoje potenciale, in jih peljemo čez to. To je formativno spremljanje učenčevega napredka. Ne ocenjevalno, temveč spremljanje skozi celoten proces, ugotavljanje, ali so z doseženim zadovoljni ali ne. Za nekoga je namreč lahko tudi ocena 3 pri nekem predmetu uspeh. Nesmiselno je, da bi se pretirano mučil, če mu neki predmet predstavlja težavo. Bolje je, da ugotovi, pri katerem predmetu je posebno močan, kar mu bo prišlo prav tudi pri prehodu v 
srednjo šolo.

Dobite od vaših nekdanjih učencev kako povratno informacijo po odhodu v srednjo šolo?
Številni se vračajo vsaj prve tri mesece. Kar izpostavijo, so odnosi. Osebni stik z učiteljem, ki pri nas je, v srednji šoli pa ga ni več. Nekateri se vključujejo v naše projekte in delo tudi pozneje. Da bi bili zaradi našega načina kaj manj uspešni, pa ne drži. Povratne informacije nam dokazujejo ravno 
obratno.

Kako opravite z očitki, da gre za permisivno vzgojo?
Teorija izbire ni teorija, ki ne bi postavljala meja. Ne gre za to, da posledic za neko vedenje ni. Skozi posledice pa se učimo socialno zaželenih ravnanj. To ni permisivna vzgoja.