Obletnica. “Ves 26. junij sem poročal o agresiji Jugoslovanske ljudske armade (JLA) na meji z Italijo, ko pa bi se moral po načrtu v živo vključiti še v osrednji radijski dnevnik Radia Ljubljana ob 19. uri, me Jelko Kacin, ki je bil v studiu, ni spustil v eter,” se dogodkov izpred 20 let spominja nekdanji novinar Radia Koper in Vala 202 Vojko Krpan. Kot pojasnjuje takratni republiški sekretar za informiranje, Kacin ni hotel, da bi se Slovenci uro pred začetkom slovesnosti ob razglasitvi neodvisnosti zbali vojne in se je ne udeležili. “Niti besede o vojni, čez uro imamo proslavo,” mu je Kacinove besede pozneje prenesla povezovalka tedanjega radijskega dnevnika. “Takrat mi to ni šlo v kontekst, ampak poteze nisem doživel kot cenzuro, temveč kot odgovorno ravnanje,” pravi.
Čez noč moteč sovražnik
“Močna vojna agresija se je torej začela dan prej, 26., in ne 27. junija, kot se je pozneje tolmačilo,” nadaljuje Krpan. “Že 26. junija ob 9.45 sem bil zraven, ko smo skupaj z ekipo takratne milice hoteli postaviti tablo Slovenija, a je lokacijo ščitila JLA,” pripoveduje Krpan, ki je do vojne sicer kot novinar spremljal prav JLA. “Ko sem slovenski milici sporočil smer gibanja tankov, ki so hiteli zasesti mejo, sem se za JLA čez noč prelevil v motečega informativnega sovražnika. Zato me je vseh deset dni spremljal ostrostrelec, saj sem živel le 70 metrov od vojašnice v Sežani,” razlaga Krpan, ki je tiste dni domov hodil skrivaj in ponoči. “Ko pa sem za radio poročal, da so tankovske cevi obrnjene proti Italiji in bi izstrelki lahko padli na italijansko ozemlje, so jih dve uri zatem preusmerili v notranjost ter bombardirali poslovni prostor in bife na Fernetičih,” pravi in dodaja: “Svojim vojakom so govorili, da prihaja sovražnik z zahoda, veliko jih je iz vojašnice v Sežani dezertiralo; varovala jih je Teritorialna obramba in jim omogočila pot domov.”
Grožnje znancev
Tiste dni je Krpan naletel na kapetana JLA, ki je prej služboval na Kozini in s katerim se je tudi osebno poznal. “Če ne boš takoj izginil, te bom ubil!” mu je zagrozil.
Poveljevali ste 1. bataljonu, predhodnici Morisa v Ljubljani. Česa ste se najbolj bali?
Bojazen za življenja ljudi je bila prisotna ves čas. Nenehno smo bili v telefonskem stiku z JLA, posebej z vojašnico Moste - Polje. Obkoljevali smo jih, a se je poveljnik brigade Tone Krkovič pogajal, kdaj bodo dobili kruh ali elektriko. Na usklajevanje sem hodil na Gregorčičevo, v prostore zdajšnje vlade, kjer so oni tudi spali.
Kaj vam je še posebno ostalo v spominu?
Obdobja premirja in vojne so se nenehno spreminjala. V času premirja smo na progi pri toplarni ustavili vojake v starih uniformah JLA, a se je izkazalo, da gre za odred TO, ki je po faksu brez podpisa dobil nalogo, naj gre peš iz Litije in napade vojašnico Moste - Polje, ki smo jo tudi sami načrtovali napasti, a z vsemi enotami. Stvar bi se lahko končala tragično. Drugič pa smo zavzeli vojaško skladišče v Šentvidu brez usmrtitve poveljnika, kar smo načrtovali. Naš ostrostrelec ga ni mogel ubiti, čeprav se je izgovarjal na slabo puško ...