Mene najbolj bega to, da po sedmih letih in neštetih sklepih, odločbah, pritožbah ... epiloga še ni.
Res je, da je Jaklič mojster v zavlačevanju, pisanju pritožb in iskanju lukenj v določbah in zakonih, vendar njegovo “mojstrstvo” ni izgovor za to, da je primer več kot dve leti ležal v predalu. To napako je naredil uslužbenec. Napak je bilo v tem postopku nasploh toliko, da mnogi ugibajo, ali gre res le za nesposobnost javnih uslužbencev.
Favorit. Jakličeva črna gradnja ni edina; tudi ne vemo, ali je edina oziroma med redkimi primeri, ki trajajo toliko časa. Na inšpektoratu namreč nimajo podatkov o trajanju postopkov. Je pa ta primer zagotovo eden od najodmevnejših prav zaradi vprašanja, ali za elito veljajo enaka pravila.
Veliko je črnih gradenj, ki še vedno stojijo, hkrati jih je dosti takih, ki so jih po hitrem postopku porušili. Na inšpektoratu pojasnjujejo, da postopkov med seboj ni mogoče primerjati. Morda res ne, ampak kaj pa razumni roki?
Po dobrih sedmih letih namreč nihče ne more napovedati, kdaj bi se ta primer lahko končal. Prav tako ne, kako se bo končal. A če bi morala staviti, bi za zmagovalca “dvoboja” izbrala Jakliča. Ne zato, ker verjamem, da je le prenovil domačijo, ampak zato, ker se zdi, da je vedno korak pred tekmeci (inšpektorji in uslužbenci na ministrstvu), in ker ima za sabo močno ekipo. Bomo videli. Čez nekaj let.