"Če bi preveč razmišljal, bi bilo lahko prepozno!"

Avtor: Anja Zupanc 2. Januar 2015

Foto: Saša Despot Tone Čelič

Sredi novembra, ko se je ozračje že pošteno ohladilo, je 27-letni Novomeščan kljub temu brez oklevanja skočil v tedaj že ledeno mrzli potok Težka.

Oglej si celoten članek

Tone Čelič je s tem namreč rešil življenje 59-letni domačinki, ki je z vozilom zdrsnila v potok.

"Jaz sem obračal svoje vozilo in nameraval že speljati s parkirišča v bližini, a sem ob tem zagledal gospo, ki je vpila, da je neko vozilo v vodi. Nato sem hitro in brez pomislekov stekel v vodo, v isti sekundi, ko sem videl vozilo v vodi. Resnično brez razmisleka, v glavi sem imel tedaj samo to, da je potrebno pomagati, kolikor hitro se le da in niti nisem razmišljal nič drugega. V isti sekundi sem se pognal v vodo," opisuje takratno dogajanje.

Težko bi skočil kdo drug, kar je zanj razumljivo

Čelič se zato v to, kaj točno se je tedaj dogajalo v okolici, niti ni posebej poglabljal.

"Vozilo se je nahajlo približno 6 metrov stran od tam, kjer sem skočil v vodo. Spomnim se, da je na obali stala še neka ženska, ki je klicala na pomoč. Sicer pa se pa bolj malo spomnim ostalega, ker se je vse skupaj tako hitro zgodilo oziroma odvilo. Z mano je bil še bratranec, ki je nemudoma umaknil moje vozilo od tam, kjer sva ga pustila in povedal, naročil še drugim naj se umaknejo, ker bodo prišli reševalci, zato je treba odstopiti njim ta prostor."

Prav bratranec je bil tudi prvi, hkrati pa edini, ki je Čeliču pomagal do prihoda reševalcev, ki so prezeblo voznico nato prevzeli in jo oskrbeli. "Že samo s tem, da je poskrbel, da lahko na kraj brez težav pridejo reševalci, je ogromno naredil," dodaja Čelič.

Koliko ljudi je sicer vse to dogajanje le opazovalo, ne ve, saj praktično nikogar drugega okoli sebe ni opazil.

"Pojma nimam, kaj so delali morebitni opazovalci. Vem pa, da so reševalci in gasilci na kraj prišli izjemno hitro. Praktično takoj so bili na kraju, res izjemno hitri so bili. Ne vem pa niti, kdo jih je sploh poklical, mislim da najverjetneje gospa, ki je s kriki prej klicala na pomoč."

Tega, da se je bil tedaj le on pripravljen podati v mrzlo vodo in rešiti življenje, ne zameri nikomur. Še najmanj tistim, ki so se tedaj znašli v bližini nesreče. Verjame namreč, da bi si takrat še marsikdo drug zelo želel pomagati, a tega enostavno ni bil sposoben.

"V bližini, kjer se je vse to dogajalo, se nahajajo, gibljejo oziroma tudi puščajo vozila večinoma starejši ljudje. Od njih pa, moramo vsi skupaj razumeti, je težko, da bi kdo skočil v vodo, ker bi lahko imel potem še on težave, saj je imela voda tedaj približno 6 stopinj Celzija. Mislim, da je imela gospa res srečo, da sem bil ravno takrat tam tudi jaz."

Ne ne, nisem junak!

27-letni vojak, ki že šesto leto služi kot pripadnik Slovenske vojske (SV), je bil v času nesreče sicer namenjen v lekarno po zdravila za poškodovano nogo. A na to poškodbo je pozabil v trenutku, ko je videl, da bo treba pomagati. Namesto, da bi odpeljal s parkirišča, kakor je nameraval po vrnitvi iz lekarne, je samo še odvrgel oblačila, jakno in mobilni telefon iz žepa in se lotil reševanja. A v tem osebno ne vidi nič izjemnega ali posebnega.

"Samega sebe nimam za junaka, ampak se pa počutim ob tem dobro oziroma mi je zelo dobro pri srcu, ker sem lahko pomagal gospe. Če bi bilo potrebno ponovno, bi in bom ravnal popolnoma enako. Meni to pomeni res veliko, to zadovoljstvo v srcu mi največ pomeni."

Kdo pa je zanj potem junak?

"Za mene je vsak junak, ki naredi dobro delo, ki brez pomisleka pomaga ljudem in širi dobro voljo med njimi, še posebej v današnjih kriznih časih in ob vsem, kar se dogaja po svetu,"
poudarja.

Postal je njen "angel varuh"

Zagotovo pa je Čelič resnično junak (z velikim J) za žensko, ki ji je rešil življenje. Potem, ko je začutila in občutila njegovo toplino, solidarnost, sočutje ter pozitivno energijo, mu je svojo hvaležnost dokazala.

"Da, poklicala me je nekaj dni po nesreči in se mi neskončno zahvaljevala. Poudarila je, da sem postal in sem njen angel varuh. Napovedala pa je že, da nas v kratkem obišče, da se zahvali tudi mojim staršem," pravi Čelič.

Konec dober, vse dobro ... čeprav bi se lahko končalo drugače!

Ne glede, da bi se tudi v tem trenutku brez oklevanja spet podal v mrzel potok, pa se šele zdaj počasi začenja zavedati, da je tudi njega očitno tedaj varovala neka "višja sila" oziroma srečne okoliščine.

"Doma sem potem veliko razmišljal in si ogledoval posnetek tega dogodka, ki so ga posneli, ko so gasilci dvigovali vozilo iz vode. Takrat sem dojel, da vse skupaj sploh ni bilo nedolžno in da bi se lahko stvar celo usodno končala."

Strah? Ne, ker je bil poln adrenalina

A v trenutku, ko je zagledal vozilo, ki je dramatično in vedno hitreje tonilo pod vodo, v njem pa nemočno žensko v notranjosti, kamor je voda dobesedno drla, se mu je telo napolnilo s svojevrstno energijo. "Strah me ni bilo, ker sem imel toliko adrenalina v sebi," priznava sam.

To mu je očitno dalo potrebno hrabrost, še večji pogum, moč in trdno odločenost, da se iz vode ne bo vrnil sam.

"Gospa je bila pri zavesti, vendar v močnem šoku. Res sreča, da si je že sama odpela varnostni pas," opisuje te, za večino zgolj opazovalcev in poslušalcev, dramatične trenutke.

Najprej se je takoj podal proti voznici in z velikim naporom uspel odpreti voznikova vrata na vozilu. A je Čelič takoj dojel, da jo lahko tako le še dodatno ogrozi, saj je pričela voda tedaj le še bolj vdirati v vozilo.

"Zato sem vrata zaprl in gospe pokazal, naj se presede na sovoznikovo mesto, saj je bilo od tam reševanje lažje," nadaljuje s podoživljanjem takratnega dogajanja. Že po nekaj trenutkih, ko je priplaval še do sovoznikovih vrat in jih z vso silo odprl, je žensko takoj potegnil iz vozila ter odpeljal na brežino, kjer jo je predal bratrancu oziroma zatem reševalcem.

Sam pa se je takoj vrnil v vodo. Gospa je namreč v nesreči izgubila očala. Za Čeliča tudi tokrat ni bilo dileme, brez oklevanja se je lotil iskanja in uspel tudi v drugem poskusu. Očala je vrnil lastnici.

#potapljajoče vozilo #rešeanje #vojak #toni čelič #junak slovenije