“Razpis se pripravlja in bo objavljen prihodnje leto,” potrjujejo na ministrstvu za infrastrukturo in prostor (MzIP). Tako naj bi za 30 let koncesionarju v upravljanje na mednarodnem razpisu oddali okoli 600 kilometrov že zgrajenega avtocestnega omrežja.

Podrobnosti neznane

Na MzIP natančnih informacij o razpisu ne želijo razkriti. Nekdanji prometni minister Patrick Vlačič meni, da bi bile koncesije smiselne, če bi v Družbo za avtoceste v Republiki Sloveniji (Dars) vstopil strateški partner “in prevzel dolgove, kar bi bilo zanj sicer drago, ter se obvezal h gradnji preostalih avtocestnih odsekov in razvojnih osi”. Nekdanji član uprave Darsa Žan Jan Oplotnik pravi, da bi bile koncesije smiselne leta 1992. “Tako bi avtoceste zgradili v desetih letih in bi morda bile zdaj že v naši lasti,” pravi.

Razkosanje bi bila napaka

Vlačič opozarja, da bi v tem primeru denar, ki je šel v gradnjo avtocest, lahko vlagali v železnice. Oplotnik dodaja, da “danes dati koncesionarju že zgrajene ceste, da morda zgradi nekaj deset kilometrov, ni smiselno”. Vlačič sicer pravi, da je za nekatere odseke v preteklosti vladalo zanimanje strateških partnerjev, “a v koncesijo bi moralo celotno omrežje, ne le dobičkonosni deli, saj ti rešujejo tiste manj donosne”.

Konec Darsa

Po zdajšnji zakonodaji je lastnik cest Dars, ki je hkrati koncesionar. Oplotnik meni, da bi Dars svoje dolgove iz preteklosti lahko servisiral, a priznava, da nima denarja za gradnjo novih odsekov. “Koncesionar bi prinesel lažje zadolževanje,” pojasnjuje.

“Če se gre v iskanje koncesionarja, je to verjetno konec Darsa, kot ga poznamo,” pa opozarja pravnik Aleksij Mužina. “Morda bi lahko ostal le še predstavnik države. En koncesionar namreč izključuje drugega,” dodaja. Dars pa je mogoče tudi dokapitalizirati z vstopom strateškega partnerja.

Koliko bi stale cestnine

Vlačič opozarja, da se ne zasebniku ne državi ne izplača pretirano dvigovati cestnin, ker se potem zmanjša promet: “Če bi denimo vinjeto podražili na 500 evrov, bi jo kupilo bistveno manj ljudi kot danes, kar bi na koncu predstavljalo manj prihodkov.” Dodaja, da bi težava nastala, če bi država podpisala pogodbo, ki bi koncesionarju podelila izključno pravico do urejanja cestnin, a se mu to ne zdi verjetno, saj taka ureditev ne obstaja nikjer. “Država tudi pri koncesijah odloča kot regulator,” dodaja Mužina. Tako se ne bi moglo zgoditi, da bi zasebnik samovoljno dvignil cestnino.

Zasebnik bo hotel dobiček

“Koncesionar, ki bi prišel, pa bi seveda hotel, da se mu vložek povrne prek cestnin ali proračuna,” opozarja Oplotnik. Tako bi država zasebniku lahko bila primorana plačevati dodatna sredstva, denimo v obliki bencinskega evra; tako bi dopolnjevala sredstva, ki jih zasebnik ne bi dobil prek cestnin.