Prijatelj iz Estonije mi je oni dan pripovedoval, da jim na fakulteti prodajajo pravljico o naduspehu Slovenije. Pravljico o državi, ki je vzor regiji Vzhodne Evrope. Godi mi, kislo se nasmehnem, a zavedajoč se dejstev nisem optimističen. Ciljev ni, vrednote so desničarska floskula, iz rok nam uhaja celo demokracija, smo izvedeli v zadnjih dneh. Dvajset let tega smo dobili lastno državo, ostali smo sami v lastnem peskovniku. Razvoj so tista leta gnali z vrednotami prepojeni cilji, dva obče znana – vstop v Evropsko unijo in Nato – smo izpolnili. Nekateri stari mački, bodisi v gospodarstvu bodisi v političnih logih, ki trmasto trdno držijo v rokah vajeti, očitno niso sposobni razmisleka dlje od lastnega žepa. Da smo to uvideli, smo potrebovali skorajda 20 let. Pa smo še vedno tako naivni in trapasti, ali pa zgolj iluzorno zadovoljujemo eno izmed človeških primarnih potreb po Maslowu – varnost, da vsake štiri leta obkrožimo iste ljudi?

Hvala in nasvidenje. Prihajajoča okrogla obletnica je priložnost za avtorefleksijo. Iskreno avtorefleksijo elite, in ne vsak dan številnejših brezposelnih državljanov, ki bo privedla do sklepa, da predaja štafetne palice ne pomeni poraza ali sramote. Zatorej odstopite vajeti mladim. Za (nekatere) vaše dosežke smo vam še kako hvaležni, a čas je za vaše slovo. Kljub vseprisotnemu pesimizmu namreč verjamem, da obstaja nova generacija, ki jih ne zanimata le Big Brother in hedonizem. Če pri priči ne začnemo druge tranzicije, bomo čez 20 let jokali na grobu Slovenije.