Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber V Sloveniji vlada paradoks. Po eni strani ljudje z veliko sumničavostjo gledajo vsakogar, ki so ga življenjske okoliščine prisilile, da prejema socialno pomoč. Pogosto nekritično sprejemajo sliko zlobnih izkoriščevalcev, ki jo prodajajo vsakokratne vlade, saj tako lažje režejo socialne pravice. Oblasti seveda koristi, ko najde posameznika, ki je državo “ogoljufal”, ker je prejemal socialno pomoč, a bil hkrati lastnik dveh kvadratnih metrov njive. Pribijejo ga na sramotilni steber, medtem ko skozi zadnja vrata nemoteno odhajajo izkoriščevalci vseh vrst s polnimi žepi skupnega denarja. Po drugi strani se ljudje z veliko mero sočutnosti odzovejo na zgodbe tistih, ki svojo stisko razgalijo v javnosti, na zgodbe samohranilk, lačnih otrok in revnih družin. Tisti, ki nimajo praktično ničesar, s svojimi donacijami pomagajo preživeti soljudem. A čeprav gre pri prejemnikih socialne pomoči za povsem iste ljudi, imamo zanje druga očala.

Odločitev

Ko dve tretjini starostnikov, ki se že prej niso mogli preživljati, ostaneta brez dodatka, ko dijaki nimajo štipendij, ki jih je večina porabljala za krpanje družinskih proračunov, in ko sto tisoč ljudi ostane brez otroškega dodatka, je čas za rdeči alarm. Če narašča število ljudi, ki živijo pod pragom revščine, ni logično, da v sredini primeža krize upada število prejemnikov socialnih pomoči. Odpira se vprašanje, ali bomo nasedli zgodbam o pijavkah ali si bomo priznali, da revščina ni osebna stiska, ampak produkt družbenih okoliščin. Preprosto se moramo odločiti, ali želimo živeti v solidarni družbi ali ne.