Prvi dan smo tudi v hrvaškem Tovarniku gledali prizore, ki so spominjali na popolno izveden scenarij. Komandir je ob prvi skupinici beguncev, ki je prestopila mejo, zabičal svojim fantom: "Ravnajte tako kot smo vadili!". Nato se je pripeljalo deset avtobusov in iz ure v uro so se stvari spreminjale v kaos. 22-letni Sirec Mohamed, ki je na železniški postaji v Tovarniku že deset ur stal na žgočem soncu pri 30 stopinjah Celzija, je samo odvrnil "na take stvari se nikoli ne moreš dovolj dobro pripraviti, ukrepati je potrebno takrat, ko se kaj zgodi". Hrvati so se skušali držati svojega plana, a ljudi, ki bi varovali, prevažali ljudi, jim razdelili vodo, pred vsem pa obveščali, kaj se bo z njimi zgodilo, je bilo premalo. Mohamed tudi po dvanajstih urah na soncu, ni vedel, kam ga bodo odpeljali.
Tudi pri nas se je že prvi dan zgodilo podobno, čeprav so v Brežicah imeli prevajalca v arabščino, je že kmalu postalo jasno, da ljudje ne vedo, kaj se bo z njimi zgodilo. Ni jim jasno, ali je slovenska meja odprta za njih ali zaprta. So v zaporu? Jih bodo vrnili na Hrvaško ali odpeljali v Avstrijo? Koliko časa bo vse skupaj trajalo? Kaj lahko sporočijo bližnjim, ki čakajo nanje? Na Hrvaškem pri Tovarniku je prav to v nekem trenutku povzročilo pravi stampedo. Ljudje so želeli od tam, tako kot želijo tudi iz Slovenije. Upanje za boljšo prihodnost, o katerem govorijo številni, ali pa združitev s svojo družino, je tisto, kar jih žene preko mej in zidov. Pred slabim tednom mi je tako Pakistanec Faruk iz Lahora, ki v Beogradu pomaga beguncem, razburjeno dejal: "Evropska unija naj se samo odloči. Naj odprejo meje ali pa jih popolnoma zaprejo - razumeli bomo oboje. Samo končajo naj to agonijo, ki spodbuja tihotapljenje ljudi."
Torej v primeru možnosti A bo Slovenija še naprej igrala branik "schengenske meje" in ljudi malodane držala v zaporu, ker jih Hrvaška ne bo več hotela, v Avstrijo pa jih ne bomo spustili. A za ta primer ne le da nimamo dovolj kapacitet, represija bo vodila tudi v vzpostavitev čedalje bolj nevarnih poti. Tihotapci ljudi pa bodo tako kot v Turčiji, Grčiji, Makedoniji, Hrvaškem in Madžarskem tudi pri nas našli svojo priložnost.
Priložnost zaradi katerih smo bili priča trupelcu majhnega dečka na turški plaži v Bodrumu, 71 mrtvih beguncev v tovornjaku v Avstriji in letos okoli 3.000 mrtvih na Sredozemskem morju. Pri nas pa že vidimo desetine tistih, ki hodijo ob avtocestah, ker jih je eden od prevoznikov tam pustil in se morajo znajti sami.
Lahko pa preidemo na plan B, vzpostavimo humanitarni koridor in tistim, ki bodo želeli zaprostiti za azil, to tudi omogočimo, nato pa o njihovi zahtevi odločimo v razumnem času! Evropska unija in njihovi politiki pa bodo morali dojeti, da so zakoni pisani za ljudi in ne proti njim. Če ne delujejo, je potrebno razmisliti o spremembah!
barbara.erzen@zurnal24.si