6.45
Začela se je stavka. Vstal sem z mislijo na vse ovire, ki me čakajo. Vesel sem, da se lahko vsaj umijem in opravim običajna jutranja opravila v kopalnici. K sreči kanalizacija in voda ne štrajkata.
7.45
Žal pa v prejšnjih dneh nisem našel varstva za hčer, ki hodi v šolo, in sina, ki je v varstvu v vrtcu. Le kaj naj storim? Naj ju peljem k babici in dedku? Ne, ne bom ju dodatno obremenjeval, saj varujeta že sestrini hčerki. Itak so na TV dejali, da bodo učence v šolah in otroke v vrtcih sprejeli.
Ne bom edini, ki ju bo vseeno odpeljal v šolo in vrtec. Še zlasti v vrtec. Navsezadnje mi tako malo odbijejo od računa, če sin zaradi bolezni nekaj dni ostane doma, da mi je država pravzaprav dolžna ob stavki poskrbeti zanj.
8.15
Odpravim se v Ljubljano z mislijo, da moram dobro poskrbeti za svojo varnost na cesti. Previdnost je še zlasti danes mati modrosti. Policisti so namreč vsej vesoljni Sloveniji že pred dobrim tednom sporočili, da v času stavke ne bodo kaznovali prekrškarjev.
Ali drugače: o tem so vestno informirali tudi objestneže na cesti. Upam, da si slednji ne bodo privoščili uric (ne)varne vožnje kar na običajnih cestah namesto na poligonu varne vožnje.
8.50
V Ljubljano sem prišel pravočasno. Brez hujših težav, k sreči. Opazil pa sem nekaj zanimivega. Ljudje na desnem voznem pasu so vozili počasneje in previdneje kot sicer.
Mnogi med tistimi, ki so vozili po prehitevalnem pasu, pa so čistili izpušne cevi. Drveli so, kot bi morali danes, na isti dan, vsi na tehnični pregled. No, morda se mi je pa samo tako zdelo, ker sem se bal objestnežev.
17.30
Ko sem se popoldan vračal nazaj v Tržič, namreč nisem imel več takšnega občutka. Ali pa avtomobili v breg ne potegnejo tako močno. Je le 300 metrov razlike v nadmorski višini.
Ah ne, vlada je spet dvignila trošarine pa ljudje šparajo bencin, ko vozijo v breg. To bo!
20.00
Zvečer sem gledal poročila in bral portale. Uf, kakšna zmeda. Pa jutri se stavka nadaljuje. Spet se bom moral opravičevati v šoli in v vrtcu, da nimam varstva. Kako me bo sram!
Ampak to bom že preživel. Bolj me skrbijo naši obveščevalni agentje iz Sove. Že pred enim tednom so nas tolažili, da bodo obravnavali vse urgentne zadeve. Da pa ne bodo, kot običajno, zbirali in obdelovali podatkov in informacij.
Hja, ne predstavjam si, kako to izgleda. A sovražnik domovine potrka na vrata Sove in reče prvemu, ki odpre: "Živjo, stari, tole je urgentna zadeva. Podpiši."? In mu v roke porine list papirja z obvestilom.
Kako neki torej naši agentje vedo, kdaj bo neka zadeva urgentna, če ne zbirajo podatkov in informacij. To bi moral zdajle WikiLeaks v živo spremljati! Ali še bolje: Anonymousi bi morali vdreti na spletne strani Sove in z velikimi črkami zapisati: URGENTNO! To bi bil cirkus. Stavke v Sovi bi bilo v hipu konec.
19. april, četrtek: Gasilci stavkajo, maček ni ogrožen
6.45
Zjutraj sem ponovil vajo. Vse isto, v Sloveniji nič novega.
17.55
Prišel sem domov. Spet se mi okoli nog plete maček. Jasno, hoče tisto svojo drago mačjo hrano. Naj mu bo. Itak živi kot car. Pa še zaveda se ne, kakšno srečo ima v življenju.
Ker ne sliši in zato ne sme iz hiše brez povodca. Ker če bi slišal, bi ga spuščali tudi ven. Tam pa vemo, kaj se zgodi, ko maček spleza na drevo in ne upa več nazaj dol.
Ja, res imamo v vsaki večji vasi gasilce. Ampak tokrat gasilci stavkajo. Obravnavajo samo urgentne zadeve, maček na drevesu pa dvomim, da je enakovreden požaru. Razen, če ne bi zakuril kar drevesa pod njim!
Jutri bo bolje, ker je petek. Družino bom malce peljal do Bohinja na izlet.
20. april, petek: Piknik na okopih
6.45
V Sloveniji še vedno nič novega. Vsi vztrajajo na okopih, nihče se ne premakne.
16.30
Gremo malo do Bohinja. Mislil sem, da bomo pozabili na stavko. A glej jo, tudi na izletu nas je spremljala.
Peljali smo se mimo Bohinjske Bele, pa vidimo dim tu, dim tam. Le kaj se dogaja? So nas obiskali indijanci? Ne niso. To so naši vojaki in rezervisti gorskega bataljona. Mobilizirali so jih za vajo Pomlad 2012.
Pa jih je sredi vaje ujela stavka. Že tri dni uživajo na piknikih. Na položajih. Zdaj vem, kaj so pred desetimi dnevi mislili v vojaškem sindikatu, ko so sporočili, da bodo pripravili presenečenje. Piknik na okopih.
21. april, sobota: Naval na piščance
10.30
V trgovini se je gnetlo kupcev okoli mesnin. Piščančjega mesa in govedine je že skoraj zmanjkalo. Jasno, kupci so prebrali, da bo zaradi stavke veterinarjev tega mesa najhitreje zmanjkalo.
Ne vem, zakaj imam občutek, da so bile cene v trgovini višje kot prejšnji teden. Morda se pa tako pretaka denar iz javnega sektorja v gospodarstvo. Vsi, ki ne delamo v javni upravi, smo pa kolateralna škoda. Ampak imam rešitev. Zaupam vam jo v ponedeljek.
22. april, nedelja: Dan počitka – o stavke
10.30
Vstal sem pozno in cel dan počival – od stavke.
20.00
Nič ne pomaga. Stavkali bodo tudi jutri. Moral se bom organizirati, da si bom nabral dovolj zalog mesa.
23. april, ponedeljek: Cariniki nad meso
6.45
V Sloveniji še vedno nič novega. Le vzgojiteljicam je postalo že dolgčas. V nasprotju z mojimi skrbmi so naju s sinom prisrčno sprejele: "A ste ga spet pripeljali? Vsak dan nas je več. Več otrok, več je veselja."
Hja, nekoč v socializmu so rekli, da se bo delavski razred sam ukinil. Morda se bo pa tokrat stavka sama od sebe ukinila.
9.00
Ampak danes "stavkam" tudi jaz. Vzel sem si dopust. Čas je, da naberem zaloge mesa. Le 12 kilometrov imam do meje z Avstrijo. Hop čez mejo, ki to ni, in nakupil sem dovolj perutnine in govedine, da sem napolnil vso zamrzovalno omaro.
15.00
Berem portale. Tisti, ki smo bolj v osrčju EU, imamo pa res srečo. Tudi prebivalci ob južni meji so si omislili skok po meso na Hrvaško. Pa nimajo takšne sreče, kot jo imamo tisti ob mejah z Italijo, Avstrijo in Madžarsko.
Stavkajoči cariniki, ki so temeljito pregledovali vozila, so si nabrali večje zaloge kot kdorkoli drug v Sloveniji.
Tole je čas za šverc – komerc. Samo da tokrat ne bomo tihotapili mesa čez mejo z Avstrijo, ampak bomo severni Slovenci prodajali avstrijske piščance južnim Slovencem nekje okoli Ljubljane.
20.00
Ah nič ne bo s šverc – komercem. Pa še dan dopusta sem zastonj skuril. Pravkar so sporočili, da je stavka prekinjena. Jaz pa sem mislil, da bo Janša še malo bolj zategnil pas.
Pa takšno priložnost je imel. Prejšnji teden so z vrhovnega sodišča jasno sporočili, da sodstvo ne bo zmoglo takšnega tempa, če jim bodo sklestili proračun za pet milijonov evrov.
Ali drugače: tudi sojenje v zadevi Patria bi morda odložili ... Mar ne bere časopisov?