Tisti, ki smo jim na volitvah zaupali vodenje države in skrb za našo varnost, so se odločali skoraj dve leti. Ali naj brezupnega prestopnika izročijo Srbom, da bi ga lahko za štiri leta in pol zaprli zaradi posilstva. Ampak pravica zlorabljene žrtve, pa četudi iz Srbije, da njenega napadalca doleti pravična kazen, je bila očitno celo za našo državo – ki se sicer že sedem let baha, kako zelo kot članica dosledno upošteva načela Evropske unije – šele v drugem planu. Napadalec je bil pri nas priprt le dobra dva tedna. Ko pa je naš proračun napolnil z deset tisoč evrov varščine, je šel spet svojo pot. Zahteval je celo mednarodno zaščito, ker da bi mu pri nas z deportacijo v Srbijo lahko kršili človekove pravice. In tisti, ki smo jih izvolili in plačevali za to “odločanje”, so še kar čakali.

Utopija. Meni se je zameglilo pred očmi, ko sem dojela, da se je v Srbiji iskani gospod v tem času moral javljati policistom; minuto stran od ulice, kjer živim. Huje pa je, da se je iskani posiljevalec prosto gibal na območju, kjer preživim vsaj uro na dnevni rekreaciji. Pa ne le jaz, ampak vsaj še deset žensk, starih od 15 do 40 let, skoraj istočasno. Sodniška prizanesljivost, ki ga ni poslala za rešetke, ampak mu je naložila le javljanje, je med sodniki povzročila nemalo kritike. Utopija je pričakovati, da bo človek, ki je kaznovan in že tolikokrat obravnavan, na izročitev pridno počakal na svobodi, pravijo sodniki. In glede na to, da so iskanega med “odločanjem” ujeli tudi v Nemčiji, njihova kritika sodniške kolegice le ni tako neupravičena.