Glede ustreznosti prevzemne zakonodaje je direktor Urada za varstvo konkurence Jani Soršak, ki je pred prevzemom vodenja urada kot odvetnik v nekaterih primerih zastopal male delničarje, dejal, da so instituti zaščite teh delničarjev obstajali, da pa je sodna praksa prihajala z velikim zamikom. Slovenski zakon po Sorškovih besedah temelji na nemški zakonodaji in tudi nemški kolegi so ga v letih 2006 in 2007, ko so se prevzemi z zastavo delnic ciljne družbe v Sloveniji "razpasli", spraševali, zakaj se to tolerira, saj zakon o gospodarskih družbah (podobno kot v Nemčiji) prepoveduje izplačilo lastnega kapitala.

"Banke bi morale preveriti legalnost posla, vključno s prepovedjo izplačila lastnega kapitala," meni Soršak in dodaja, da slovenske banke pravna mnenja o ustreznosti določenega posla v večji meri naročajo šele zadnji dve leti.

Podjetja prodajali sami sebi
Profesorju na ljubljanski ekonomski fakulteti Maksu Tajnikarju so pri menedžerskih prevzemih ključni trije vidiki, in sicer da so menedžerji podjetja prodajali sami sebi, da so ti prevzemi financirani z visoko stopnjo zadolževanja in da lahko prevzeta podjetja iz tekočega poslovanja vrnejo le obresti, ne pa glavnice. Kot pravi, banke pred letom 2003 tovrstnih posojil niso bile sposobne dajati, s kreditnim razcvetom pa so pri prevzemih odigrale veliko vlogo. Vendar pa so, dodaja Tajnikar, pod takšnimi pogoji kreditirale tudi druge posle, ne le prevzemov.

Profesor na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici Marko Brus pa meni, da zakona o prevzemih in o trgu finančnih instrumentov nimata prevelikih "lukenj", da pa je težava uporaba slamnatih podjetij in možnost prikritja, kdo je dejansko lastnik.