Foto: Žurnal24 Matej Košir (Foto: Žurnal24) Bravo Slovenija! Danes slavimo zmago manjšine nad manjšino. Zmago, sodeč po anketah, starejših, manj izobraženih, s podeželja, nad istospolno usmerjenimi. Ne karikiram, to so dejstva. Da razčistimo, briga me za ene in za druge. Naj živijo kakor želijo. Žalostno pa je, da si sploh jemljemo pravico, da odločamo o pravicah drugih. Nismo zreli za demokracijo, ker smo preprosto preveč butasti. Nasedamo floskulam in se sploh ne poglobimo v materijo, zadovoljni v svoji majhnosti in zaprtosti, ker mislimo, da vemo vse in da se lahko izživljamo takrat, ko dobimo za to priložnost… nad drugimi. Ali drugače mislečimi, ali drugače versko ali spolno usmerjenimi. Naša ustava je en velik absurd. Naša demokracija je en velik absurd. Smo zaplankan narod, ki životari zaradi negativne selekcije, ki je njegova temeljna listina. 

Miro pa postavlja ograjo

Učiteljica slovenščine mi je pred časom potarnala, da je otroke učila medijske zvrsti in jim naročila, naj doma iz časopisa izrežejo intervju. Seveda ga naslednjo uro nihče od otrok ni prinesel, z obrazložitvijo, da doma nimajo časopisa. Nobenega. Vse, kar slišijo o tem, kaj se dogaja v svetu, je iz šeste roke. Njihovi starši so polni predsodkov iz tretje roke, vsak nekaj doda k zgodbi in dobimo predreferendumsko kampanjo v malem. Vsak sleherni dan. Nobenih dejstev, nobene objektivnosti, le še instant življenje resničnostnih šovov, v  katerih zmaga tisti, ki je bolj butast. 

Ne žalosti me torej, da je novela zakona padla. Ampak to, da o pravicah neke skupine ljudi odloča druga skupina ljudi, ki za to ni ne poklicana, ne usposobljena, ne izobražena in brez vsakršne čustvene inteligence. Vsi, ki so glasovali za, so vsaj dopuščali možnost, da bo o tistih nekaj redkih posvojitvah (ki so bile gonilo celotne kampanje, čeprav je šlo za nekaj povsem drugega), sistem ustrezno odločal. Nikomur niso podarjali pravice do nečesa, ampak so prepuščali sistemu, da o tem odloča. Vsi, ki so bili proti, so pa to pravico neposredno jemali. In tudi vzeli. Nekomu. In to je žalostno. Da nekdo zaupa sistemu, ko njegov sosed pretepa ženo in otroke, ne zaupa pa mu, ko bi se spremenila definicija družine. In tu smo morda pri ključni težavi.

Zagovorniki novele niso naredili ničesar v tej kampanji. Vladna koalicija je imela izjemno priložnost, da bi naredila nekaj v smeri, da bi bili ljudje v tej državi bolj pametni, a raje postavlja ograjo na meji. Je tako rekoč na drugi strani. Med plankami. Zato bi morala po tej nedelji resno razmisliti kaj počne in če je smiselno, da to počne še naprej.