Branko Gregorčič nam med dežurstvom razloži, kako poteka njegov delovni dan. V delo ravnokar uvaja bodočega magistra meteorologije, ki ga je, kot pove, že od nekdaj zanimalo vreme, zato izbira študija ni bila težka. "Predvsem me je zanimal sneg – ko sem bil majhen, sem želel postati meteorolog na Kredarici," se spominja. Navdušuje ga tudi dejstvo, da vreme v resnici nikoli ni enako, "tudi če se zdi, da je zelo podobno".
Že v času intervjuja, ki je nastal pred vročinskim valom, v primežu katerega se je znašla Slovenija, so na Agenciji RS za okolje napovedali, da nas čaka daljše obdobje toplega in suhega vremena.
"Do zdaj ni bilo neke hude vročine, letos smo imeli le dve kratki obdobji, ko je temperatura presegla 30 stopinj Celzija. Dokler so jutra hladna, so obremenitve zaradi vročine zmernejše – če so že jutra toplejša, pa lahko pričakujemo še bolj vroč dan," pojasnjuje Gregorčič.
Kaj točno počne dežurni meteorolog?
Dežurstvo začnemo zjutraj ob petih, delamo pa vse dni v letu, tudi praznike, sobote in nedelje. Pripravljamo aktualne napovedi, tako tekstualne kot tudi grafične, vse produkte pa sproti objavljamo na svetovnem spletu. Obenem imamo zjutraj tudi nekaj javljanj v programe radijskih postaj v živo, nato pa čez dan pripravimo še vsebine za nacionalno televizijo, ki jih potem naši kolegi, ki nastopajo v živo, zvečer predstavijo. Tekstualne napovedi osvežujemo na tri ure, grafiko pa po potrebi.
Sicer pa posebno pozornost posvečamo izdaji opozoril, ko je vreme nekoliko bolj neprijazno ali celo ogrožajoče. Vremenu ni mogoče ukazovati ali ga spreminjati, vendar ljudi poskušamo opozoriti, da se nanj čim bolje pripravijo.
S kolegom spremljava satelitsko in radarsko sliko, napoved je spodbudna, zato imava danes mogoče malo manj operativnega dela, ker nama ni treba stalno ažurirati tekstov. Vseeno pa telefoni precej pogosto zvonijo tudi ob takšnih dneh.
Najbrž pa je dogajanje v tej sobi, ko nad Slovenijo besnijo nevihte, precej bolj pestro?
Da, v ponedeljek, 1. julija, je imela kolegica precej bolj pestro delo. Poletni dnevi, ko ni nobene nevihte, so redki.
Se kdaj zgodi, da vas razvoj dogodkov popolnoma preseneti?
Pri poletnih nevihtah res ne moreš biti vnaprej prepričan, kako in kje točno se bodo odvijale, ali bodo močnejše … Drugačni pa so večji vremenski procesi, kot so fronte, ki so precej dobro napovedljive – čeprav gre lahko za zelo velike spremembe, praktično nikoli zares ne presenetijo.
Drži, če so tla bolj namočena, se nekaj sončne energije porabi tudi za izhlapevanje vode, posledično so temperature lahko malenkost nižje, za kakšne dve stopinji. Leta 2013, ko smo v prvi polovici avgusta beležili vročinske rekorde, je bilo pred tem zelo dolgo sušno obdobje, zato so bila tla povsem presušena. Posledično so bile temperature marsikje po Sloveniji okrog 40 °C.
Kako težko je v Sloveniji napovedovati vreme, glede na raznolikost klime? Kako se pozna vpliv Alp, morja, Panonske nižine na tako majhni površini?
Kar pri nas bistveno vpliva na gibanje zračnih mas, je relief. Alpe so gorska pregrada, ki pogosto prepreči prodor hladnejšega zraka od severa proti nam v spodnjih plasteh. V zgornjih plasteh ta zrak nato vseeno lahko pride nad naše kraje, a ker se spodaj ne ohladi, zgoraj pa ja, se poveča labilnost in je zato na južni strani Alp bistveno več neviht kot na severni. To območje s potencialom za močne nevihte se vleče nekje od severne Italije čez Slovenijo in južno Avstrijo, tja proti Madžarski in severni Hrvaški.
Smo pa po drugi strani prav zaradi razgibane pokrajine toliko na boljšem, kar se tiče nastanka tornadov …
Res je, relief v Sloveniji na srečo ni naklonjen razvoju tornadov. So pa, po drugi strani, hujšim tornadom izpostavljeni v ZDA, ki je v centralnem delu bolj odprta in lahko zelo različni zračni masi hitro prideta v stik.
Tornadi se sicer lahko razvijejo tudi v Padski nižini, ali ob severnem Jadranu, kar se razmeroma pogosto zgodi nad morsko površino. Zabeležili so jih že tudi nad panonsko nižino. Najbolj razvpit tornado v naši bližini je bil gotovo v Avstriji leta 1916, v kraju Wiener Neustadt. Terjal je vsaj 34 življenj. Razmeroma močan tornado je nastal tudi v Sloveniji leta 1986 – potoval je čez Hotedršico, Žibrše, Spodnjo Zaplano in Ljubljansko barje do naselja Tomišelj, prepotoval je kar 34 kilometrov.
Tornadi se torej tudi v naši bližini pojavljajo že dolgo, spremenila se je le sposobnost detekcije, saj lahko zdaj vsak ta pojav posname z mobilnim telefonom, posnetek pa nato praktično v hipu prepotuje ves svet. Izpred 100 let imamo zelo malo slikovnega materiala, dandanes pa praktično ni vremenskega pojava, ki ne bi bil zabeležen.
V Sloveniji veliko več škode povzroča toča, ki je na žalost v naših krajih pogost pojav.
Kakšno je vaše mnenje glede letalske obrambe pred točo s posipanjem točonosnih oblakov s srebrovim jodidom? Nekateri še vedno trdijo, da je učinkovita, med drugimi tudi Letalski center Maribor …
Tudi meteorologi smo bili pred tridesetimi leti optimisti in verjeli, da je to nekaj, kar ima dodano vrednost. Obramba pred točo je delovala še v Jugoslaviji, ko so prevzeli sovjetsko metodo z raketami. Čeprav se je nekaj časa zdelo, da je metoda učinkovita, se je potem izkazalo, da kakšnih bistvenih sprememb ni. Noben neodvisen strokovni eksperiment ni potrdil, da zadeva deluje.
Na kakšnem principu pa letalska obramba pred točo sploh deluje?
V oblak se vnaša zaledenitvena jedra, a je težava v tem, ker se ne ve, kam točno se jih vnaša – mogoče se s tem sproži tudi povsem obraten učinek od želenega in se toča zato sproži. Svetovna meteorološka stroka zato ne podpira operativnega izvajanja obrambe, Slovenija pa nima dovolj sredstev, da bi tak resen eksperiment na novo izvajala.
Predvsem uporabo priporočajo lobisti ter proizvajalci opreme in reagentov, včasih k sodelovanju pritegnejo kakšno zavarovalnico ali lokalno skupnost, a dokazanega pozitivnega učinka na žalost ni. Če bi bil, bi ga bili zelo veseli. Obenem pa lahko s tovrstnim početjem v ozračje po nepotrebnem vnašamo škodljive kemikalije.
V napovedi lahko večkrat preberemo, da bodo čez dan plohe in nevihte. Kakšna je razlika med njimi?
Bistvena razlika je, da ob nevihtah tudi grmi. Ploha je le dež, ki se usuje brez grmenja.
Kakšna pa je razlika v nastanku plohe in nevihte?
Če se oblak razvije dovolj visoko in pride do faze, ko so njegovi zgornji deli zmrznjeni, potem pride do separacije naboja in elektromagnetnih napetosti. Sledi razelektritev, torej nevihta. Za ploho je dovolj, da ima oblak debelino cca. štiri kilometre, za nevihto pa 8, 10 ali pa celo 12 km.
Spremljate pa tudi pojave drugod po svetu, denimo trenuten razvoj orkana Beryl. Ali imajo takšni vremenski pojavi na drugem koncu sveta kakšen vpliv na razvoj vremena pri nas? Velikokrat sta omenjena tudi pojava El niño in La niña.
Seveda je vreme globalno, a pojavi na Pacifiku nekega direktnega vpliva na Evropo nimajo. Trenutno smo v fazi prehoda iz El niña v La niño, ampak to bo najbolj vplivalo na pacifiške dežele z bližnjo okolico.
Naše primarno območje je Evropa in že v tej skali je Slovenija majhna, če vizualiziramo širše območje, pa bi se povsem izgubila. Zato imamo poleg globalnih modelov tudi modele v boljši ločljivosti – npr. model Aladin za Slovenijo z bližnjo okolico. S pomočjo tega modela poskušamo poiskati razlike znotraj slovenskih regij – npr. kje bo več oblačnosti, kje je povečana verjetnost neviht ... A ta model seže samo tri dni vnaprej, zato se za dolgoročnejšo napoved zanašamo na globalne modele z nekoliko manjšo krajevno ločljivostjo, a daljšim časovnim dosegom.
Kako daleč vnaprej lahko napoveste vreme?
Za bolj podrobne napovedi do tri dni naprej, če nismo prezahtevni, pa je 10 dni uporaben časovni interval za vremenske napovedi, s tem da zanesljivost po petem ali šestem dnevu začne padati.
Kaj pa potem najbolj vpliva na vreme pri nas?
Najbolj na nas vpliva oscilacija planetarnih valov. Zemlja se bolj ogreje blizu ekvatorja in je hladnejša blizu polov. Meja med toplejšim in hladnejšim zrakom pa ne poteka vzporedno z geografskimi vzporedniki, temveč se ponekod bolj spusti proti jugu, drugje pa dvigne proti severu. Temu območju največjega gradienta pravimo polarna fronta. Kraji, ki so na sprednji strani te doline, imajo nestanovitno in hladnejše vreme (na sliki denimo Britansko otočje in Francija), v krajih pod višinskim grebenom pa je vroče (osrednje Sredozemlje in Balkan). Najbolj burno je vremensko dogajanje vmes, torej v tem primeru na območju Alp in srednje Evrope.
Ravno omenjene oscilacije, ki pa niso dobro predvidljive niti za več tednov, kaj šele mesecev naprej. Spreminjajo se namreč iz dneva v dan, ob prodoru hladnega zraka pa postane vreme bolj nestabilno in lahko nastanejo tudi nevihte in dodatna osvežitev.
Ker se izočrte vseskozi spreminjajo, je treba dnevno spremljati nove izračune, ki temeljijo na meritvah – temeljne za napovedovanje so radiosondažne ter satelitske, poznamo pa tudi meritve z letal, oceanskih boj …
Kako izvajate radiosondažne meritve?
Meteorološko sondo privežemo na balon napoljnjen s helijem in jo spustimo v ozračje. Sonda vsakih 10 sekund pošilja podatke. Leti do višine 16 ali več kilometrov, dviga pa se s hitrostjo okoli 5 metrov na sekundo. To pomeni, da na vsakih 10 sekund za vsakih 50 metrov dobimo podatke o temperaturi, vlagi, vetru …
Nato pa preko računalnikov, s pomočjo numeričnih modelov, rešujemo skupek enačb. Računanja je ogromno, a nekateri superračunalniki, denimo na evropskem centru za srednjeročne napovedi (ECMWF), lahko izračunajo napoved za obdobje do 10 dni naprej v le nekaj urah.
Mi te izračune uporabimo tudi za začetne in robne pogoje za izračun svojega modela (Aladin), izračunamo ga v našem računskem centru.
Vseeno je bilo najbrž delo meteorologov pred digitalizacijo precej drugačno.
Že pred tridesetimi leti smo poznali tovrstne modele, čeprav je bila takrat ločljivost precej slabša (danes je ločljivost 10 kilometrov, včasih je bila 150 kilometrov). A že takrat so obstajali prvi izračuni. Če gremo še bolj v preteklost, česar tudi najstarejši aktivni vremenoslovci tukaj nismo doživeli, pa so takrat uporabljali danes povsem zastarelo metodo – analizirali so trenutno stanje vremena pri tleh na vsakih nekaj ur, nato so karte primerjali med sabo ter določali vremenske fronte in ugotavljali, kako hitro se kakšen vzorec premika. Potem so preprosto sklenili: če je fronta od včeraj do danes naredila toliko in toliko kilometrov jih bo zelo verjetno tudi v naslednjih 24. urah.
Danes računalniki ponujajo zelo dobre izračune, a je treba te izračune tolmačiti. Tudi večina vremenskih kart je prosto dostopnih preko spleta. Naša naloga pa je, da vse karte, podatke, slike ubesedimo, poenostavimo in jih predstavimo na razumljiv način.
Kako vaše delo spreminja umetna inteligenca?
V evropskem centru za srednjeročno napoved že »učijo« umetno inteligenco s pomočjo napovedi in podatkov, ki so jih nabirali od leta 1940. Bistven izziv za umetno inteligenco je torej, kako dobro bo napovedala vreme, ki se je že zgodilo. A dejstvo je, da se parametri pri vremenu nikoli ne ponovijo, morda je bilo v podobnem primeru morje hladnejše, zdaj pa je toplejše, ali pa so se pojavile kakšne majhne motnje, ki jih takrat še niso bili sposobni zaznati … Je pa velika prednost hitrost napovednega časa, ki je precej krajši od "klasičnega".
Sam sem pristaš "klasične" metode, ki že nekaj deset let dokaj uspešno napoveduje vreme. V naslednjih petih letih se bo najbrž pokazalo, katera je boljša in ali se bodo metode umetne inteligence izkazale za uspešne.
Medtem pa se zdi, da gremo na določenih področjih nazaj v manj "razsvetljene" čase. Na družbenih omrežjih se širi nešteto teorij zarot, povezanih z vremenom, precej aktualen je tudi puščavski prah, za katerega nekateri trdijo, da ne more biti naravnega izvora.
Kerozin je seveda naftni derivat, ki onesnažuje okolje, izpuhi niso ekološko prijazni. Poleg tega potniško letalo na svoji poti porabi tudi več kot 40 ton goriva – ogljikovodika. Ta nato izgoreva v vodno paro in v ogljikov dioksid (CO₂). CO₂ je toplogredni plin, voda pa pri -50 °C na višini, kjer je vodne pare v atmosferi zelo malo, hitro ustvari kristalčke. Če je zrak okrog suh, potem ti ledeni kristalčki hitro sublimirajo v okolico in izginejo, če pa je zrak v okolici relativno vlažen, pa se molekule iz okoliškega zraka prilepijo na te ledene delce in sled za letalom se širi.
Pred spremembo vremena, ko priteka k nam bolj topel in vlažen zrak, je tudi ozračje nekoliko bolj motno, zato so tudi sledi letal dlje časa obstojne – zaradi povišane relativne vlažnosti.
Do spremembe vremena torej ne pride, ker so letala puščala sledi, temveč so te letalske sledi posledica bližanja spremembe vremena, ki prinaša bolj vlažen zrak. Vzrok in posledica očitno nista vedno razumljena v pravem vrstnem redu.
Recimo, da je letalski promet stvar novejše zgodovine in da morda še ni preteklo dovolj časa, da bi ga ljudje povsem sprejeli in razumeli vse fizikalne pojave, ki so z njim povezani. A puščavski prah medtem gotovo ni stvar novejše zgodovine. Zakaj kar naenkrat takšen strah in trepet? Je pojavnost pogostejša, kot je bila nekoč?
Pojavnost se spreminja iz leta v leto, včasih ga v naše kraje sploh ne zanese, nato pa ga naslednje leto tudi desetkrat. Letos je bilo takšnih primerov kar veliko. Če ni padavin, nas po navadi kar preleti in ga pri tleh niti ne zaznamo. V večini primerov prinese nad naše kraje afriški prah, še v času pandemije pa je nad naše kraje enkrat zaneslo prah iznad Azije, šlo je za prah iz izsušenega Aralskega jezera. Tudi te napovedi spremljamo in puščavski prah nad Evropo ni prav nič novega.
Ali zjutraj za oceno vremenskega stanja najprej pogledate skozi okno ali na telefon?
Odvisno. Na dni dežurstva je takrat, ko vstanem, zunaj še tema. Vseeno pogledam v nebo, če je megleno, če je ponoči padal dež … Na navadne dni, ko vstanem okoli šeste ure, pa ob jutranji kavi takoj prižgem računalnik.
Resda je na voljo veliko spletnih naslovov in različnih napovedi, a sam doma vedno najprej odprem kar našo stran, www.meteo.si.
On je nastavljen,da nas prepričuje,da je vreme normalno
Če me zanima napoved neurja, grem na neurje.si, kjer imajo veliko bolj točne prognoze kot tile plačanci...
Leta 1973, sem se učil za jadralnega pilota v Titovem Velenju... takrat so reaktivni avioni za sabo vlekli sled, ki …