Bovški sir je proizvod, katerega pomen sega stoletja v zgodovino. Pod imenom Bovški sir (Formaggio di Plezo vero) se prvič omeni v ceniku za mesto Videm iz leta 1756, iz katerega je tudi razvidno, da je imel ta sir precej višjo ceno kot nekateri drugi siri.

V preteklosti so bovški sir izdelovali iz surovega mleka ovc z dodatkom kozjega ali kravjega mleka. Zdaj gre v pretežni meri za čisti ovčji sir, vendar mu nekateri izdelovalci še vedno primešajo do 20 odstotkov kravjega ali kozjega mleka.

Ovčje mleko za proizvodnjo bovškega sira je prirejeno od avtohtone pasme ovac – bovške ovce. Ta se je v stoletjih izoblikovala v Zgornjesoški dolini in dobila ime po kraju Bovec.

Bovški sir je okrogle oblike, težek med 2,5 in 4,5 kilograma. Skorja sira je čvrsta, gladka in ravna, sivorjave do zamolklo bež barve. Testo je kompaktno, elastično, enakomerno sivo-bež barve, z redkimi enakomerno razporejenimi očesi v velikosti leče ali redkimi drobnimi luknjicami in razpokami, ki pa ne prevladujejo.

Ima značilen aromatičen, poln, intenziven, rahlo pikanten vonj in okus. Če je dodano kravje ali kozje mleko, sta okus in vonj milejša. Pred prodajo mora sir zoreti najmanj 60 dni. Testo starejših sirov je kompaktnejše in bolj lomljivo.

Poleg bovškega sira ima Slovenija pri Evropski komisiji registrirane še ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre, nanoški sir, kočevski gozdni med, sir tolminc, prleško tünko, zgornjesavinjski želodec, šebreljski želodec, ptujski lük, kraški pršut, belokranjsko pogačo, idrijske žlikrofe, prekmursko gibanico in kraški zašink.