Čeprav politiki odstopajo in ponujajo predčasne volitve (medtem ko protestniki kričijo, da v strankah ni alternative, saj so zanje vsi politiki enaki), se zdi, da si je država raje kot reševanje socialne situacije za eno od ključnih nalog zadala kriminalizacijo posameznikov. Bosanska policija je od medijev, ki so spremljali proteste, zahtevala ves material z ulic, sicer jim grozijo visoke kazni oziroma zapor. Tovrstni pritiski na medijsko svobodo niso osamljeni, spomnimo se le uničenja dokumentov, ki jih je medijem predal Snowden. Namen zbiranja posnetkov je jasen: lociranje ljudi, ki jih bodo obtožili podpihovanja protestov, pa čeprav strokovnjaki že dlje opozarjajo, da so družbena gibanja v zadnjih letih brez voditeljev. Kazni, procesi in zapori bodo v Bosni nastopili mesece po tem, ko na ulicah ne bo več nikogar, ki bi jim nasprotoval, preizpraševal njihov smisel, opominjal na politični kontekst, v katerem so ljudje stopili na trge.
Nekaj podobnega se zdaj dogaja tudi pri nas. V tišini in izolaciji se sodi vse več vstajnikom, ki na domove dobivajo obtožnice, sodbe, globe. Zdi se, da upor, ki je bil še nedavno stvar več deset tisoč ljudi, postaja nekaj, s čimer se morajo vstajniki spopasti individualno. Ob vse več pričevanjih o brutalnosti represivnih organov, majavih obtožnicah, ko ljudje na sodiščih dokažejo, da niso bili tam, kjer to trdi tožilstvo, pa se postavlja vprašanje, kaj želi država s pregonom vstajnikov doseči. Je cilj dolgotrajnih procesov utišati kritični glas in poslati sporočilo, da se vstaje ne smejo ponoviti?
Joooj, kako preganjanje vstajnikov? Kdo je pa še bil obsojen? Jasno, da ne bojo nobenega obsodili če so bili plačani …