Večina sindikalnih blagajn je polnih denarja. Tu ni dileme (glej tabelo). Je pa vprašanje, ali znajo sindikati ustrezno ravnati z njim? Glede na anonimke, ki smo jih prejeli v uredništvo, bi rekel, da z njim delajo kot svinje z mehom. Očitajo se jim namreč prenove stanovanj (v katerih že več let bivajo sami) na stroške članarin, dopustovanja večkrat na leto z denarjem, ki so ga dobili prav od članov, in številna druga dejanja. Sindikati sicer vse zanikajo.

V anonimkah je navedeno tudi, da imajo tisti v vrhu sindikata kar nekaj bonitet, da precej denarja poberejo s potnimi stroški, da so njihove plače dosti višje, kot sami objavijo v javnosti. Plačilne liste pred mano za zdaj ni razgrnil še niti en sindikalist, pa sem jih kar nekaj prosil, naj to storijo. Lani mi je eden od njih, niti ni pomembno kateri, dejal: “Razgrnil jo bom, če jo bodo tudi drugi.” Do danes nisem videl ne njegove ne katere druge.

Razkritje. Če želijo sindikati doseči neko poslovno transparentnost, bi lahko v letnem poročilu pripravili tudi razdelek, v katerem šef in ožji krog njegovih sodelavcev razkrijejo vse svoje prihodke – vključno z nagradami, bonitetami in tudi morebitnimi odpravninami. Zakon sindikatom tega res ne narekuje, a bi lahko glede na nenehne očitke, in če že ne zaradi drugega, vsaj ker bi to bilo pošteno do članov, vsako leto razkrili, koliko denarja jim je izplačal sindikat. Mi dajemo pobudo in čakamo na naslednje letno poročilo. Nas bodo presenetili? Mislim, da ne.