Foto: Anže Petkovšek Barbara Perko Da je Karl Erjavec veliki rešitelj slovenskih upokojencev, menda vedo že vsi vrabci in golobi pri nas. Dolgo časa je sam nosil ta naziv, a letos je dobil konkurenco. In to ne kogarkoli. Tržno oz. bolje rečeno volilno nišo, ki se ji reče upokojenci, je prepoznala tudi Alenka Bratušek. Ko je v času predvolilne kampanje začela glasno in pogosto poudarjati, da bodo v SAB poskrbeli za upokojence, je najbrž marsikdo zastrigel z ušesi.

Slabih šest mesecev kasneje se je vladi Marjana Šarca prvič malo bolj resno zataknilo prav pri upokojencih. Njihova zagovornika sta se namreč znašla vsak na svojem bregu in tudi poziv premierja, naj se dogovorita o odprti točki, ju ni zbližal. Še več. Premier se je moral kar prek Twitterja oglasiti, ker ni mogel več molče spremljati besednega boja.

Ko je prišel čas, da se odreže kos pogače, imenovan regres za upokojence, sta Erjavec in Bratuškova namreč zavzela vsak svoje stališče. Prišlo je tako daleč, da je moral po mizi udariti finančni minister Andrej Bertoncelj, ki mu je Erjavec hitro prikimal, Bratuškova pač ne. Novela zakona o izvrševanju proračuna predvideva 140 milijonov evrov za regres, v SAB pa ocenjujejo, da bi morali upokojenci dobiti 178 milijonov evrov, da bi se uresničile zaveze iz koalicijske pogodbe.

Da so upokojenci postali prva zelo resna preizkušnja nove vlade, ne nazadnje priča tudi dejstvo, da je Bratuškova v ogenj pred današnjo sejo vlade poslala Mašo Kociper in s tem razbesnela premierja Šarca, ki jo je pričakoval na sestanku koalicijskih partnerjev in ki je dal SAB jasno vedeti, naj novelo zakona podpre ali pa razmisli o položaju v vladi. (Vlada je na seji potrdila novelo zakona o izvrševanju proračuna za 2018 in 2019, ki ureja tudi povprečnino in letni dodatek za upokojence.)

Slovenija Šarec ima dovolj, Bratuškovi je postavil ultimat: Podpri ali pojdi!

Kje pa smo ostali?

Vsi državljani si zaslužijo dostojno življenje in dostojno plačilo za delo. Zaslužijo pa si tudi dostojne zastopnike v vladi in parlamentu, ki bodo izpolnili zaveze vsem svojim volivcem. Vsem, ne samo upokojencem.

Kdaj ste nazadnje slišali, da bi se dva ministra sporekla, ker je v državi nemalo delavcev, ki zaslužijo manj od minimalne plače? Kdaj sta se dva ministra sporekla, ker so izplačila štipendij zamujala zaradi zapletov na centrih za socialno delo, družine pa so zaradi tega nepričakovanega izpada dohodka doživljale hude stiske? Kdaj sta se dva ministra sporekla, ker se že več let ubadamo s težavami na otroški srčni kirurgiji?

Vem, mogoče je to pristransko, ampak v tej državi živijo tudi drugi, ne samo upokojenci. In vsej tej drami bi se dalo izogniti. Zakaj izgubljamo čas z merjenjem moči, kdo je večji šerif na vasi in večji car za upokojence, ko bi lahko vso to energijo usmerili v reševanje drugih težav? Se je res tako nemogoče uskladiti in se dogovoriti o višini regresa? Se je v tej državi sploh mogoče kaj normalno dogovoriti?

Denarja v državni malhi je, kolikor ga je in vlada mora z njim žonglirati v okviru svojih zmožnosti. Izkušena politična mačka in maček bi pač morala vedeti, da v politiki tako kot v življenju ne moreš zmeraj imeti vsega in da včasih popusti ena, včasih druga stran. Prav tako bi jima moralo biti kristalno jasno, da, čeprav so sindikati javnega sektorja trenutno malo bolj zadovoljni kot še teden dni nazaj, to ne pomeni, da je nevarnost stavkovnega vala in postavljanja novih zahtev mimo. Seveda pa država niso samo upokojenci in javni sektor, ampak še veliko več in tudi ta veliko več želi biti slišan.