Zdravnik iz naše tokratne zgodbe je dvoživka. Za štiri ure je v ljubljanskem univerzitetnem kliničnem centru (UKC), ima pa tudi svojo zasebno ortopedsko ordinacijo s polovično koncesijo. Za štiri ure, ki jih oddela kot zasebnik, zasluži pet tisočakov bruto, v UKC pa dva. Nekaj pa se nateče še od pacientov, ki pridejo v ordinacijo samoplačniško. Koliko mora narediti v UKC, da dobi plačo, ni predpisano. Na koncesijo mora pregledati 2.600 pacientov na leto. Če jih ne, mu zdravstvena blagajna plača manj. Iz dneva v dan tako naš zdravnik teka med UKC in svojo lepo, zasebno ordinacijo v Hotelu Lev.

Pravi, da ima koncesijo, ker se je minister Bručan spomnil, da se bi tako skrajševalo čakalne vrste. Ampak lepo vas prosim: ena plus ena ni nikoli tri ali štiri. Kako bi lahko zdravnik samo na račun tega, ker je prej vseh osem ur prebil v UKC, zdaj pa le štiri, štiri pa v svoji ordinaciji, skupno pregledal bistveno več pacientov? No, razen če v UKC lenari ali pa vlada skrajna dezorganizacija.

Lažni trik. Čakalne dobe so se prav zaradi tega trika z zdravniki dvoživkami v UKC res skrajšale, a le na papirju. Tudi število zdravnikov, ki so za polni delovni čas zaposleni tam, je manjše. Pacienti pa zdaj pač čakajo na seznamih zasebnih koncesijskih ordinacij. Hip, hip, hip, kakšen umazan trik.

In kakšna zmeda in boj interesov vladata šele na klinikah, kjer ima skoraj vsak drugi zdravnik še neke svoje zasebne poslovne obveznosti, ki jih je treba uskladiti z delovnim časom. No seveda je tak sistem bolj razraščen tam, kjer so dvoživke tudi predstojniki klinik. Zato bo, gospod minister, treba poljubiti žabo.