Zakaj prostovoljec?
Izmed vseh vprašanj je to najverjetneje najtežje. Nanj odgovarjam z dvema odgovoroma: to je najbrž nekaj, kar je programirano v človeku, da se na ta način odziva na zunanje situacije, na svet, ki ga obdaja. Drugi odgovor je v knjigi Atlantik divja (Atlantic fury, Innes Hammond). Preberite knjigo! Mogoče boste razumeli. To je ena izmed mojih priljubljenih knjig, lahko se poistovetim s kakšnim izmed protagonistov njej.
Krizne situacije običajno zvabijo najboljše in najslabše iz ljudi. Kaj ste vi osebno opažali prejšnji konec tedna na Obrežju?
Pri sebi nisem opazil nič novega. Sem temperamenten človek in včasih, ko še utrujenost stori svoje, enostavno nisem sposoben procesirat nekih pristopov, ki jih nekdo daje, in za določene ljudi odreagiram preostro. Imeli smo dve taki situaciji, kjer se je moja persona izkazala kot taka. No, na koncu smo vse rešili.
To sem opažal pri sebi. Pri drugih pa; nekateri si želijo pomagati, pa v tej svoji želji po pomoči, ko jih poskušaš usmeriti in jim podati realno stanje, tega enostavno ne sprejmejo, ne morejo sprejeti ali pa enostavno ne razumejo in bi še vedno ranvali po svoje. Verjamem, da so vsi želeli pomagati, morda so nekateri težko razumeli kanalizacijo njihove pomoči v nek fokus.
Med Brežičani sem slišala, da so prostovoljci postali tudi tisti, ki na ta način niso delovali nikoli prej. Nekakšni prostovoljci zaradi situacije.
Res je. Odziv lokalne skupnosti je neverjeten. Navdušen sem, koliko je teh ljudi. Na klicni listi jih imam skoraj 60. Odzivajo se, kolikor se lahko, 100-odstotnega angažmaja seveda ne gre pričakovati od nikogar, ljudje imajo službe. Čudovito so se odzvali. Pa ne le naši prostovoljci, širša skupnost, ljudje z donacijami. Vse, kar smo peljali naprej na Obrežje, Rigonce in sprejemni center pri policiji v Brežicah, so bile donacije ljudi. Še vedno prihajajo. Brez njih mi ne bi mogli speljati to, kar smo. Pomagali so po svojih zmožnostih.
Imam prijatelja, ki nam je dal svoj kombi na razpolago. Ta kombi je postal glavni vir transporta za našo distribucijo. Gre za mojega prijatelja, soseda, to ni kombi neke organizacije, države. Prvi dogovor je bil, da si ga sposodimo za eno popoldne, na koncu smo ga imeli več dni. To je neverjetno. Človek je vesel, ko vidi tak odziv.
Baje so bili med prostovoljci tako pripadniki Združene levice kot Karitasa, skavtov. Ideološko ljudje na nasprotnih bregovih.
Vsaj kar se naše skupine tiče lahko rečem, da ni bilo niti pod razno čutiti nekega rivalstva. Govorim o skupini Adra Slovenija, kjer smo bili res zbrani iz marsikje. Ne le lokalci, prihajali so tudi iz drugih krajev Slovenije; iz Novega mesta, Kranja, Ljubljane. Tudi sicer v tem tako imenovanem trojčku nevladnih organizacij, govorim o Rdečem križu, Karitasu in Adri, že zelo zgodaj smo v konkretni situaciji začeli sodelovati. Tu ni časa za neke ideološke razprave niti za rivalstvo. Če že je treba to obujat, naj se to počne v nekem drugem času. Tega se vsi zavedamo in tako vsi ravnamo.
Menda so bili med ljudmi, med Brežičani, tudi drugačni odzivi, odklonilni do beguncev. Češ, saj tudi mi nimamo. Nam tudi nihče ne pomaga. Ste vi, prostovoljci to čutili na svoji koži? Pri svojem delu?
Na svoji koži ne. Verjetno takšni ljudje tudi ne pridejo do nas, do mene. Sem pa videl nek transparent v tem smislu, to je bi edini moj stik s to miselnostjo. Na njem je pisalo “Ohranimo slovenske meje”, nekaj takšnega.
Menda je bila slaba volja tudi zato, ker ste del zbranih stvari odpeljali v skladišče v Zagreb. Češ zakaj gre zdaj pomoč, ki smo jo zbrali Slovenci, v drugo državo. To drži?
Stvari smo res vozili tudi na Hrvaško. V tri skladišča na Hrvaškem. Zakaj? Dajmo malo razmisliti, kakšno stanje glede beguncev je pri nas. Kontrolirano. Koliko je beguncev na Obrežju? Nič. No, zdaj pa poglejmo stanje na Hrvaškem, koliko jih je tam in kakšna kontrola stanja je tam. No, zdaj pa dajmo vse skupaj na tehntico in se vprašajmo, kje je ta pomoč bolj potrebna. Zakaj bi zdaj razlikovali, ali se jim pomaga tu ali tam. Ste donirali zato, da bomo razdeljevali tu ali deset metrov stran? Če je to problem… Lepo vas prosim!
Je pa torej prihajalo do slabe volje zaradi dejstva, da ste stvari odpeljali na Hrvaško?
Ja, dobil sem neke indice, da so se širile informacije v zaledje, tudi v povezavi z informacijami, da so neke osebe odtujile nekaj pomoči, torej da je prihajalo celo do kraje. To drži. Drži tudi, da smo mi na drugi strani natovarjali dva tovornjaka robe, ki smo jo odpeljali na Hrvaško. Morda so ljudje povezali ti dve stvari, torej kraje na eni strani in ta transport na Hrvaško na drugi. Torej da so ljudje dobili občutek, da so kradli v tolikšni količini, da je bilo treba nakradene stvari kar na tovornjak naložiti. To bi bil ogromen problem, seveda. Vendar kot rečeno, gre za dve popolnoma različni stvari.
Kdo stoji za temi krajami?
Težko rečem. Vem, da gre za posameznike, ki so prihajali in odhajali. Kdo so bili, ne vem. Najbolj zanimive dobrine so jim bile kamping oprema. Na tisto mesto smo potem postavili človeka, ki je to pazil in problem je bil rešen.
Kako točno je potekala organizacijana terenu? Kolikor vem, je pomagalo več prostovoljcev, povezanih v več organizacij, pomagali so tudi Hrvati, Avstrijci, menda celo Britanci. Kako ste se organizirali?
Naš nevladni trojček, torej Rdeči križ, Karitas in Adra Slovenija, je ves čas pod koordinacijo Uprave za zaščito in reševanje, tako se tudi obnaša. Ko dobimo nalogo, to naredimo. Drugi takšnih koordinatorjev najbrž niso imeli in so se znašli nekako po svoji presoji.
Na sami lokaciji, torej na šotorišču, formalne koordinacije niti ni bilo. Nihče ni imel pristojnosti vzpostavitve te koordinacije. UNHCR je nato v nekem trenutku mehko poskušal netransparentnost, ki je nastala, izboljšati. Na nujnem sestanku smo povedali kdo smo, kaj počnemo in se v izogib podvajanjem dogovorili, kako naprej.
Očitno ste bili na delu ljudje, ki ste se nekako znali dogovoriti.
Ja, smo se morali. Stvari so zelo dobro potekale, sodelovali smo in še vedno tudi s hrvaško organizacijo – mislim, da se imenujejo Center za vzpodbujanje civilnega poguma - oni so zdaj ti, ki so se aktivirali za pomoč na hrvaško – madžarski meji. Dobivamo informacije z njihove strani in sodelovanje teče naprej.
Netransparentnost, ki ste jo omenili; za kakšno netransparentnost gre?
V določenem trenutku nismo vedeli več, kdo vse je tam. Nismo vedeli, koliko ljudi te organizacije imajo oziroma koliko so jih pripeljale s seboj. Ni bila zagotovljena vidnost, kar smo urejali sproti. Tudi naloge so se začele podvajati. V nekem trenutku sta se recimo na dveh različnih mestih začeli postavljati kuhinji oziroma kapacitete za pripravo toplih obrokov. Vendar, kot rečeno, hitro smo se organizirali, kolikor najbolje se je dalo.
Kako ste sodelovali s policijo?
Korektno. S policijo smo prišli v prvi stik že pri prvih transportih v sprejemni center v Brežice, kjer je bilo vse lepo izvedeno, preko vseh kontrol smo prišli brez težav. Na Obrežju v petek zvečer ravno tako. Komunikacija je bila korektna. Tudi na lokaciji šotorišča ni bilo nobene nervoze, nič negativnega ne z ene ne z druge strani. Ko je policija dobila nalogo prestavive naletne ograje proti slovenski strani, je šla predvidena črta preko enega našega šotora. Policija nam ga je pomagala prestaviti, pomagali so nam prestaviti tudi zaloge. Dobra izkušnja. Res nimam nič negativnega za izpostaviti.
Tisti dan, ko ste na obmejnem pasu premikali šotore, ste jih morali nekajkrat. Že takrat ste nam v telefonskem pogovoru razložili, da je treba razumeti, da sta vpleteni dve državi, dve ministrstvi, dve policiji. Kdo je na koncu pretehtal?
Šotorišče je bilo zvečine – katastrsko gledano - postavljeno na slovenski strani. Odločitev, da ga je treba umakniti, je prišla s slovenske strani. Zakaj? Soočali smo se s situacijo glede higiene, ki je bila na nizki stopnji, nezadovoljiva. To ni moja laična ocena, to so ugotovili strokovnjaki. V torek je bila idealna priložnost, da se higiena dvigne; beguncev ni bilo več, tudi vreme nam je šlo na roko. Brez premika šotorišča se območja ne bi dalo očistit.
Na drugi strani katastrske meje pa Hrvati niso več dopuščali oviranja prometa; če bi želeli vse prestaviti, bi morali voziti v nasprotni smeri in zapreti vsaj enega, če ne dva pasova. Hrvaška policija tega ni dovolila, kar je spet razumljivo. Situacija je na koncu postala takšna, da ne na naši, ne na hrvaški strani ni bilo možno obdržati šotorišča. Stati smo pustili le enega, ki je še vedno postavljen in kjer imamo pripravljene tudi ostale; za primer, če bi zopet prišlo do navala beguncev.
Kako komentirate delovanje aktivistov na terenu? Vaš osebni pogled, če lahko.
Zanimivo je, kako je prišlo do razlik med pojmovanjem “aktivist” na eni strani in “prostovoljec” na drugi. Če bi me kdo pred dvema mesecema vprašal, kakšna je razlika med aktivistom in prostovoljcem, ne bi vedel odgovora. Tudi jaz sem se včasih smatral za aktivista. Izhajajoč iz konkretne situacije konec tedna pa - zanimivo - prihaja do razhajanj med pojmovanji; aktiviste se povezuje z dejanji vzpodbujanja nastopa pred policijo, podajanje njihove miselnosti na ta način, medtem ko se prostovoljce povezuje s pomočjo.
Načeloma vsakdo dela tisto, kar se mu zdi prav. Osebno delam tisto, kar se mi zdi prav v tem trenutku, nekdo, ki se bolj nagiba k skupini aktivistov, dela tisto, kar se njemu zdi pametno. Če mislijo, da lahko na ta način pripomorejo k situaciji, da bi prišli do neke pozitivne rešitve - osebno sicer ne vem, če lahko - naj to počnejo. Nam konkretno v tisti situaciji niso nič koristili, kvečjemu so onemogočili, da bi, utrujeni, prišli s transportom domov. Morali smo čakati.
Kaj pa pravite glede na različne ocene, da je bila naša država nepripravljena? Kako bi se država soočala z navalom beguncev brez vas, prostovoljcev na lokalni ravni?
Država je bila pripravljena. Imela je tako imenovani kontingentni načrt, ki je med drugim zajemal tudi nevladni trojček, ki sem ga že omenil. Z vključitvijo teh organizacij v ta načrt smo dobili pristojnost, naloge in obvezo sodelovanja. Postali smo del priprav, del odziva. Če nas ne bi bilo tam, bi bil načrt, ki bi ga država pripravila, drugačen, saj bi izključeval nevladne orgizacije.
Prostovoljka Adre je preko Pop TV-ja pozvala zdravnike, naj pridejo pomagat. Kako je bilo z zdravstvenim delom oskrbe?
Ves odziv se ni zgodil na način, da bi prišli, postavili in da bi vse funkcioniralo že od začetka, zadeva se je postavljala postopoma. Zdravniki so bili zelo hitro na lokaciji. Je pa res, da jih ni bilo na pretek. Na začetku sta bila dva, ki pa sta težko zmogla oskrbeti vso množico. Predstavljajte si, ljudi je srbelo, bolelo, vsak je želel neko oskrbo.
Majhni ekipi je težko, to si moramo vsi priznati. Je pa res, da je bilo hitro poskrbljeno za okrepitev, postavili so dodatne zdravstvene šotore, tudi Rdeči križ je poslal svojo ekipo, tako da ne moremo reči, da situacija ni bila pokrita v zdravstvenem oziru. Je pa res, še enkrat, da ni bilo tako takoj od začetka.
Država že računa, ocenjuje, koliko nas je in nas še bo stala situacija z navalom beguncev. Kako je s stroški, ki ste jih imeli oziroma jih imate prostovoljci?
S strani vodstva Adra Slovenija imamo zagotovilo, da bomo dobili povrnjene stroške, ki so nastajali. Račune smo si shranjevali.
Sami begunci…. Ste vi opažali razlike med migranti in begunci? Med ljudmi iz Iraka, Afganistana in Sirije? Na Hrvaškem je prihajalo do zapletov, morali so jih celo ločiti.
Osebno ljudi, s katerimi sem imel opravka, nisem mogel niti znal razlikovati. Razlike, ki sem jih jaz zaznaval: nekateri so bili bolj, nekateri manj veseli pomoči. Nekateri so bili bolj potrebni vode, nekateri manj. Nekateri so znali bolj komunicirati v polomljeni angleščini, drugi so angleško govorili odlično, z nekaterimi smo komunicirali s pomočjo gest. To so te razlike, ki sem jih opažal. Če pred mene postavite pet ljudi in me vprašate, kdo je iz Afganistana, kdo iz Sirije, vam odgovora ne bom znal podati.
Za nas je bila to skupina, ki jo je treba oskrbeti in to smo storili, kolikor le dobro smo vedeli in znali. Do zapletov, do kakršnih je prihajalo na Hrvaškem, pri nas ni bilo.
Kako je bilo z njihovo informiranostjo? So vedeli kje so? So vedeli, kakšni so postopki, ki jih je morala izvesti policija?
Da so v Sloveniji, so vedeli. Nekateri so izražali dober feed back v smislu “Slovenija good, Slovenija good”. Kar se tiče samih postopkov pa ne vem, koliko so jim jih razložili. Če sem iskren, tudi sam ne vem, kako je z vsem tem. Smo pa pripravili dokument z razlago, kako je z azilnimi postopki; informacije smo jim dajali v tako imenovanem info šotoru.
Za naš portal je ena izmed prostovoljk komentirala, da bi lahko vsaj hrano pospravili za seboj. Kako je bilo nasplošno s higieno v šotorišču? Že prej ste omenili, da je bila precej slaba. So se lahko kje stuširali? Uporabili stranišče?
Tuša ni bilo. Higiena je bila … Kako naj to rečem, da ne bo grdo zvenelo … Človeških iztrebkov je bilo ob betonski škarpi kar precej. Moški so malo potrebo opravljali lažje, ženske težje … To vse seveda prinese k temu, da je na koncu vladal higienski manjko. Ko smo šotorišče podrli, so službe vse počistile.
Kar pa se tiče hrane; ja, precej je je ostalo. Povprečnemu Slovencu se zdi čudno, da ostane hrana za nekim človekom, ki naj bi je bil potreben. Je pa zanimiva vzporednica; tako jaz osebno kot še marsikdo od naše ekipe smo delali na številni festivalih. Slovenskih. Po nekaj dneh na teh festivalih ostane grmada smeti. Hrane, pijače in plastike. Je torej razlika? Njihovo puščanje smeti se nam zdi čudno, naše v neki drugi situaciji pa je samoumevno.
Če se dotakneva še vašega in delovanja vaše ekipe. Povsem po človeški plati. Kje in koliko ste spali? Kje ste se tuširali?
Menjavali smo se. Izmene so bile na lokaciji od jutra do večera. Imamo srečo, da smo blizu doma; tuširali tam se nismo, zob si nismo tam umivali, preoblačili tudi ne. Kar se tiče WC-jev; tam so bili pripravljeni za begunce, še eni tudi z druge strani. S seboj smo pripeljali vodo in nekaj hrane.
Kar se hrane tiče; policisti so s strani delodajalca dobili sendvič in vodo, lokalni ponudniki so se nato povezali in jim prinašali tople obroke. Je tudi za vas kdo poskrbel?
Ja. Tudi mi smo imeli lokalno podporo, lokalni gostinci so se zavzeli za nas, dobili smo brezplačne obroke. Lepa gesta.
Jutri se vračate v službo. Kam?
Na Fakulteto za informacijske študije v Novo mesto. Sem mladi raziskovalec, ki ima habilitacijo v asistenta. Delodajalec je pokazal veliko razumevanje za mojo situacijo; koristil sem sicer letni dopust, imam tudi srečo, da se študijsko leto še ni začelo.
Ste tudi vodnik reševalnega psa, med drugim ste dobili tudi medaljo za hrabrost s strani policije. Za kaj je šlo?
Prišlo je do zelo specifične intervencije v situaciji, do kakršnih pri nas redko prihaja, uporabljeno je bilo tudi strelno orožje. V tistem trenutku je bilo potrebno odreagirati in jaz sem glede na svoje izkušnje, znanje in osebnost odreagiral tako, kot pač sem. Pristojni pri policiji so ocenili, da gre za hrabro dejanje, za kar so mi podelili prizanje.
Kaj pa kar se tiče reševalnega psa? Za kakšne primere se trenirata?
Vodnik reševalnega psa opravlja različne izpite, prioriteta naše regijske enote je reševanje pogrešanih ljudi v naravi. S starim psom, aljšakim malamutom, imam izpit tako za iskanje zasutih v ruševinah kot za iskanje pogrešanih v naravi. Zdaj treniram novega psa, nemškega ovčarja, s katerim se osredotočam na iskanje pogrešanega v naravi. Potres se nam lahko zgodi zdaj, čez nekaj sekund, vendar do takšnih situacij pri nas prihaja redko. Intervencije za iskanje pogrešanih so pogostejše, zato se mi zdi bolje, da se najprej strenirava za takšne potrebe.
Kako pa je prišlo do vašega sodelovanja z Adro Slovenija?
Gre za del širše zgodbe. Kot neformalna skupina prostovoljcev Posavja smo se najprej odzvali v primeru žleda v Sloveniji. Drugi odziv je bil v primeru poplav na Balkanu, ko smo sodelovali tako z Rdečim križem kot z Adro Slovenija. Ko sta Jure in David sprožila pobudo za zbiranje stvari za begunce na Lezbosu, je sodelovanje z Adro steklo dalje predvsem z vidika izmenjave informacij.
Adra je tudi zbirala stvari, ki smo jih vozili iz drugih regij. In ko smo se v Posavju začeli pripravljati na begunski val, smo si zastavili vprašanje, kako se organizirati, da bo naše sodelovanje sploh omogočeno. Padel je predlog, da bi šli prek Adre, zato smo na sestanek povabili predsednico Majo in sodelovanje je steklo. Nikoli prej nisem bil prostovoljec Adre.
Kako vi osebno spremljate begunsko krizo?
To je realnost. Izogibam se razmišljanj v smislu iskanja krivca, verjamem, da gre za kompleksen problem z ozadjem, ki ni dostopno vsakomur. Če gledamo enostavnejše probleme, še vsak je imel neko ozadje. Še slovenske aferice veliko, veliko manjšega obsega imajo svoje ozadje.
Kako rešiti situacjo? Ne vem. Treba pa bo nekaj naredit! A ima posameznik vpliv, da lahko naredi nekaj, da se bo sprožil tako imenovani butterfly effect? Ne vem. Mogoče še ni nihče ni sprožil prave tipke, rekel prave besede. Mogoče pa tudi to ne obstaja. Mogoče je stvar tako kompleksna, da bo prisotna še desetletja. Mogoče je trditev, da se je Evropa z navalom beguncev spremenila, resnična, mogoče ni. Ne vem. Čas bo pokazal.
Kako menite, da bo vaš angažma, vaše osebno sodelovanje pri pomoči beguncem vplivalo na vas? Stik z begunci, z ljudmi, ki so nekateri najbrž povsem na robu obupa …
Sem človek, ki delujem v sistemu zaščite in reševanja. Če to izkušnjo primerjam s tistimi, ki jih imam, je to povsem nekaj novega, predvsem v smislu časa. Doslej so intervencije trajale dva, tri dni. Smo odšli, pomagali, zaključili, nekaj smo se naučili, poročilo smo oddali, smo v pripravljenosti na novo situacijo. Humanitarni odziv na begunsko krizo pa je nekaj precej bolj dolgotrajnega. Vsak dan se naučimo nekaj novega; spoznavamo ljudi, begunce, prostovljce, način dela, tudi samega sebe.
Ko bodo situacije z begunci mimo, upam, da čim prej, ko bomo stopili ven iz tega, ko bomo potegnili črto, bomo imeli za sabo kup izkušenj, znanj, poznanstev, spominov. Vse to, kar naredi človeka boljšega.
barbara.barbic@zurnal24.si