Ko sem boljši polovici – javni uslužbenki – sredi tedna omenil vsebino članka, ki sem ga pripravljal, in ji naštel nekaj primerov ljudi, ki prejemajo najbolj nenavadne dodatke, me je vprašala: “Kaj želiš s člankom povedati?” Odgovoril sem nekako tako: “Po natančnem pregledu vladne analize plač v javnem sektorju sem ugotovil, da ponekod dodatke izplačujejo neupravičeno.” Poznavalci sicer pravijo, da gre za izjeme in ne pravilo. Morda. Bržkone so nekateri zneski, ki se izplačajo posameznikom, bagatelni. A če jih zmnožimo s tisoči uslužbencev, ki jih prejemajo več let, se nabere kup denarja. Naprodaj je tudi argument, da se dodatki, relikti iz nekih drugih časov, uporabljajo kot socialni korektiv. Res, plače javnih uslužbencev niso visoke, a ko jih primerjamo s tistimi v gospodarstvu, je na mestu vprašanje, kdo je do korektiva bolj upravičen.

Motivacija. Absurdno je, da ima praktično vsak vodja v javnem sektorju položajni dodatek, ne glede na rezultate, ki jih dosega. Prav tako je nenavadno, da kar sedem tisoč zaposlenih prejema dodatek za mentorstvo. In to v času, ko so nova zaposlovanja že skoraj leto in pol prepovedana. Komu so torej mentorji?

Pred približno tremi leti sem v svoji prvi kolumni za Žurnal zapisal, da mora država spodbuditi učinkovitost javnih uslužbencev in da jih bo s politiko uravnilovke večina v službah le čakala, kdaj bo ura štiri. Ekonomist Igor Masten ima krasen predlog. Javna uprava naj začne meriti uspešnost delavcev in dodatke uporabi kot motivacijo.

Komentar se nanaša na članek: Za dodatke gre pol milijarde.