Grožnja od zunaj homogenizira vsebino v notranjosti. Stara politična modrost se utegne izkazati za pravilno tudi na področju bioloških invazij, so v znanstveni publikaciji Science zapisali strokovnjaki iz Nove Zelandije, Češke, Španije in Švice. V članku z naslovom "Ali bodo biološke invazije združile Evropsko unijo?" predlagajo paleto ukrepov proti prostorsko tujim naravnim vrstam, ki so se v preteklih stoletjih pojavile tudi v Evropi.

Glede na podatke programa EU Daisie je na območju Evrope kar 11 tisoč živalskih in rastlinskih vrst, katerih primarni življenjski prostor je na drugih celinah, a je medtem presegel domicilno območje. Znanstveniki navajajo, da znaša škoda, ki jo predstavniki tujih naravnih vrst povzorčajo na Stari celini, po najbolj zadržanih ocenah 10 milijard evrov letno. "Pri čemer za 90 odstotkov tujih naravnih vrst sploh še vemo, kakšno ekološko ali ekonomsko škodo povzročajo," so dodali znanstveniki.

Enotnega nadzora nad naravnimi vrstami ni
"Za zdaj se odgovor EU na biološko invazijo omejuje zgolj na soglasja k mednarodnim sporazumom brez bolj aktivnih pristopov," opozarjajo avtorji članka, ki zagovarjajo ustanovitev vseevropskega organa, ki bi imel nadzor nad stanjem naravnih vrst v Evropi, določal morebitne ukrepe in jih koordiniral. Trenutna evropska zakonodaja je usmerjena predvsem na nadzorovani prenos tujih živali in rastlin v Evropo. Toda največ tujih organizmov nehote zaide v Evropo z odvečno ladijsko vodo, večjimi pošiljkami hrane, z letali in tudi železnico.

Uradno velja le 10 odstotkov v Evropi živečih tujih vrst za škodljive. Včasih se njihovi predstavniki zaradi zdravstvenih razlogov prebijejo v najbolj udarna medijska sporočila. Denimo pelinolistna ambrozija (Ambrosia artemisiifolia), ki množično proizvaja cvetni prah, vir mnogih težkih alergij. Manj je znano, da je davidova budleja (Buddleja davidii), ki je bil pred stoletji kot vrtna rastlina prinešena iz Kitajske, medtem "podivjala", se nenadzorovano razrasla in zdaj bolje uspeva na območju Evrope kot pa v svoji stari domovini.

Spopad Avstralcev s krotami
Med poznavalci naravnih vrst velja, da je neko naravno vrsto, ki že osvoji nov prostor, praktično nemogoče iztrebiti. Lep primer je južnoameriška krastača (Bufo marinus), katere se otepajo Avstralci. Neuspešno, kajti več milijonov predstavnikov te vrste, kolikor jih že poseljuje najmanjšo celino, se nezadržno razmnožuje. Tamkajšnji politiki zato razmišljajo, da bi državljane finančno nagradili za vsako ujeto južnoameriško krastačo.