Jaz sem Jožica, Joži. Doma smo bili na "vesi", ampak nismo spadali med "ornk kmete".

Mama je skrbela za otroke, ata pa je hodil delat v tovarno. Nismo bili bogati, revni pa tudi ne. Vsak dan smo vsaj nekaj jedli, pa magari močnik. Mama je to znala dobro pripraviti. Če je bila sila, je samo malo z vodo premešala, pa je bilo še za kak "taler". Dobrega je naredila.

Samo pri "šniclu", tam pa ni znala sčarati. Pa smo ga malo narezali, da je vsak kak košček dobil. Nismo imeli veliko, samo imeli pa smo drug drugega. Mama je vedno rekla "Joži, moraš si gospoda ženit pa bo šniclov dovolj."

Pa sem ga. V cerkvi sem spoznala gospoda, zdravnika. Starejši je bil od mene, ampak sva se takoj rada videla. Jaz sem takrat v šolo za tajnice hodila, rada sem brala, pisala. Saj bi za učiteljico šla, pa nisem bila take odprte glave.

Preselila sem se k njemu v mesto in kmalu sva dvojčka dobila. Veselila sem se. Dolg porod je bil, dolg. Razrezati so me mogli, ampak Tine in Tone sta še kar želela ostati v meni. Taki lepi mali štručki sta bila.

Ampak zdravniki so čudno hodili okrog nas treh, mož pa ni niti blizu prišel. Samo neko šepetanje ... Tine je bil manjši od Toneta, tak mali "picajzlček". Ampak sem ga imela še raje. Čez kak teden so mi le povedali, da sta "prizadeta". Tine je imel neki sindrom, Tone pa tudi, samo manj resno. Takrat mi še niso povedali, da Tone ne bo videl.

Ko sem ju prinesla domov, mož ni dovolil, da sosede na obisk povabiva, ker imava "prizadete" otroke. On zdravnik, ki mu je žena rodila sina, ki se ju sramuje.

Mama mi je hodila pomagat, pa ata. Sta mi v kozarcu nosila meso, taboljše, kar sta ga dobila, da sem se okrepčala, da sem jima dajala svoje mleko, da bi zrastla. Neko jutro sva z mamo šli v posteljico, da bi jih podojila. Tine je bil čisto mrzel, bel. Ni več dihal. Jaz sem zelo jokala, sem ga stresala, ga lupčkala. So rekli, da je kar zaspal. Šele potem so mi povedali, da so vedeli, da ima luknjico na srčku, ampak ker je bil "prizadet" mu niso popravljali in so vsi vedeli, da bo umrl. Tudi moj mož.

Potem sem samo jokala. Nisem nič jedla, niti taboljš mesa. Samo Toneta sem imela ves čas pri sebi, sem ga ves čas budila, ga tresla, da le ne bi zaspal. On je bil še edino, kar sem imela. Mož je bil tako zdoma, samo prat je še nosil domov. Videla sem, da Tone ne vidi. Ko sem mu kazala sonček zjutraj, je gledal kar v prazno. Motne očke je imel.

Mama je morala nazaj domov, na "ves". Je rekla, da naj pridem domov, ampak se ni spodobilo. Mož je potreboval ženo, zdravniški poklic je težak. Predvsem je potreboval ženo zvečer, je hotel, da sem "pridna žena". Tudi če sem bila utrujena, ali pa sem hotela malo "pestvati" Toneta, si je pa s silo vzel, kar mu je pripadalo. Včasih tako, da mi je kri tekla. Enkrat sem potem kar šla. Vzela sem Toneta, pa malho, pa sem šla. Sem se namenila do "vesi", do mame. Ampak nisem do avtobusa našla, ker me noge niso več nesle.

Tone je imel takrat kakih 8 mesecev. Padla sem, tam po cesti. Več pa ne vem. V norišnici sem se zbudila, Toneta so mi vzeli, so rekli, da sem na živcih bolna, da ima "živčni zlom".

Dolgo sem bila tam, eno poletje je bilo mimo, pa zima, pa še eno poletje. Samo mama in ata sta prišla, domača jabolka sta mi prinesla, in sestre. Mož je prišel poredko. Ko sem vprašala za Toneta, je rekel, da je v dobrih rokah. Da se naj "pocajtam", pa bo vse v redu. Samo to sem imela v mislih - mojega Toneta. Kako mu je, ko ne vidi. Kje je ...

Prišla sem ven. Ata me je peljal k možu. Vmes smo se še ustavili in kupili banane. Za mojega Toneta. Spraševala sem, ali se me še spomni. Pa je rekla mama, da se otroci spomnijo glasu, da ni treba, da vidijo. Ampak ga ni bilo doma.

Mož mi je spakiral „kufre“. Enega pravzaprav, je rekel, da naj grem nazaj na „ves“, da sem mu dosti sramote naredila. Iskala sem Toneta, letala sem po stanovanju ... ni ga bilo. Je rekel, da ga je v zavod dal. Jaz sem jokala, jokala, jokala. Moj Tone, moj slepi lepi Tone. In so me spet peljali – k norcem. Mož jim je rekel, da sem razbijala, mama in ata sta rekla, da sem se samo jokala, da sem otroke izgubila, da je normalno, ampak so le zdravnika poslušali.

Tam so mi pomirjevala dajali, da bi bila mirna. A potem sem bila premirna, ker mi ni bilo za živet. So mi dajali za energijo, pa spet pomirjevala. Ne vem, koliko sem bila tam ... dolgo, dolgo. Potem sem šla domov, na „ves“.

Ljudje so šepetali, kazali za menoj s prstom. Mama je rekla, da zato, ker sem zelo, zelo suha, pa ker imam do riti dolge lase, ampak sva obe vedeli, da laže.

Foto: Profimedia revščina upokojenci starost ženska stara ženska

Mož je včasih prišel, me je vzel s seboj v mesto. Za kak vikend, ko je rabil „ženo“. Na papirju sem še bila, prstan sem še imela. Vedno mi je rekel, da me bo naslednjič k Tonetu v zavod odpeljal. Zato sem sploh z njim šla. Sem mu skuhala, pa mu "žena bila". Rad me je lasal, če je bila župca preslana, ali pa kura presuha. Tepel me pa ni, je bil omikan gospod. Lasal pa. Je rekel, da možje to lahko.

Čakala sem, 40 sem jih že imela. Tone bi jih imel 15, pa nič. Mož je pil, čez vikende me je vzel samo, da mi je „silo delal“. Ampak saj to žene morajo.

Mama in ata sta se starala, starejša sestra je kmetijo prevzela. Svoje otroke je imela, jaz nisem hotela biti slab vpliv. Pomagali so mi v mestu poiskati, malo stanovanjce.

Sem štrikala, pa vezla, da sem imela kaj denarja. Pa možu sem bila bližje. Je po mene hodil kdaj tudi med tednom, ko je kaj spil. Dokler sta bila še mama in ata, je še bilo. Mama je z menoj veliko vezla, je včasih prišla iz „vesi“, samo zato k meni in je tudi kdaj kaj mojega v „vesi“ prodala. Ampak tudi ona ni vedela, kje je Tone. Ko pa sta umrla z očetom, mi je bilo hudo. Res ni bilo več nikogar. Sestram pa je bilo nerodno, sem bila ja norica.

Ko sem imela 60 je mož umrl. Kap ga je, srčna. V njegovo stanovanje sem šla, mi je še pripadalo. Pa njegova penzija. Ampak kaj, ko mi je dolgove pustil. Takrat sem tudi Toneta našla. V grobeku je bil, od njegove matere, zato ga nisem videla, ko sem k Tinetu hodila. Umrl je kakih 10 dni po tem, ko so me k norcem peljali. Ampak mož je vedel, s čim me doma držati. Rihtam grobeke, kolikor pač lahko.

Zdaj imam malo čez 70 let. Še vedno sem zdravnikova žena, ona „ta nora“. Na mesec mi ostane kake 50-70 evrov. Dam 10 evrov za rože, da imata Tine in Tone lepe na grobeku, pa tudi mož. Ko bi bili vsaj vsi v istem.

Ostalo pa … jem, kar je: močnik, največkrat pa „makarone na mleku“. Kupim tamastnega, pa ga z vodo razredčim. Saj veliko ne rabim.

V bloku včasih najdem v smeteh kako sadje, ljudje vržejo stran, pa niti še ni celo gnilo. Pa obrežem in naredim čežano. Ali pa kak star kruh.

Že 30 let ne jem zdravil za živce, pa še vedno vsi mislijo, da sem „nora“. Pa bi si jih želela, ker potem bi me ne bolela tako duša.

______________________________________

PS: Za Joži nam je povedala soseda srednjih let, ki se je po ločitvi na novo preselila v sosednje stanovanje. Poklicala je in povedala za dolgolaso gospo, ki v večstanovanjski hiši brska po smeteh in ima občutek, da to hrano tudi potem poje.

Joži je najprej samo prejemala pakete pomoči, ni odpirala vrat, soseda pa je opazovala, da vedno redkeje brska po smeteh.

Nato nam je le dovolila obisk. Cele dneve je presedela in vezla gobeline, nešteto jih je imela, to je bil cel njen dan in obisk grobov enkrat na dan. Niti osebnega zdravnika ni imela izbranega že 30 let, saj jim ni zaupala.

Pomagali smo ji pospraviti, prenoviti stanovanje. Ji uredili tople obroke. Soseda, ki nas je poklicala, pa jo je postopno zaposlila s svojima vnukoma, z nagajivima 6 in 8-letnikoma.

Predvsem pa nam je z veliko, veliko entuziazma uspelo izpolniti njeno največjo željo - Tine in Tone spita sedaj skupaj. Tako je Joži postopno na grob začela hoditi le ob nedeljah.

S sosedo pa sta pravi „kompanjonki“in sta si pred večstanovanjsko hišo postavili pravi zeliščni vrt. Vedno postrežeta z „domačim čajčkom“. Kdaj pa kdaj gre tudi k sestri, ena je še živa, a nekega pristnega odnosa ni.

In ne - Joži ni nora, noro je življenje, ki ga je preživela. In se lahko še vedno nasmeje, ko ji prinesemo lep, rumen, šop banan, ki ni gnil.

______________________________________

Vida je glasbeni, družbeno odgovoren projekt, ki opozarja na pozabljene starostnike. Ki odkriva njihove zgodbe. V dogovoru z društvom Humanitarček, nekatere objavljamo tudi na Žurnalu24. Želimo namreč, da usode zapostavljenih upokojencev in ostarelih ljudi dosežejo čim več ljudi.  

Projekt, ko združuje generacije, zvrsti. Projekt, ki motivira k spremembam.
Ki aktivira - posameznike, podjetja, starostnike, družbo ... in kritizira sistem, ki pozablja nanje.

Ugotovili smo namreč ... da starostniki nimajo glasu. Nimajo Facebooka, da bi zapisali tegobe, še telefona marsikje ne. In četudi smo na tu mi, pa Up-ornik, Rdeči kriz, Karitas in številna druga društva ... to ne bo rešilo problema. Ne nazadnje - vsak dan smo tudi mi sami bližje starostništvu”.

In zakaj Vida?
Vida je bila prva gospa, ki smo ji z društvom pomagali. Preminula je leta 2015. Nikoli ji nismo uspeli urediti do konca hišice. Umrla je zaradi pljučnice, ko smo jo poznali manj kot mesec.

V Sloveniji je 37.000 starostnikov, ki prejemajo 300 evrov pokojnine, 18.000 ljudi prejema varstveni dodatek. V to številko so vključeni vsi invalidi in trajno nezaposljivi. Kako torej preživijo ti starostniki? Komajda!

#projektVida je nastal na pobudo društva Humanitarček, ki od leta 2012 poleg brezdomcev skrbi tudi za starostnike. V letih dela z njimi so ugotovili, da jih je vedno več. Tudi če bi imeli nekaj 10.000 evrov, ne bi mogli poskrbeti zanje, saj vseh ne najdejo. Revščina je še vedno največja stigma.

#projektVida je tako družbeno odgovoren, na trenutke kritičen projekt, pri katerem so z objavljanjem zgodb (z dovoljenjem starostnikov) začeli odkrivati bedo slovenskih starostnikov ter jim na tak način dali glas. Ker je ena izmed glavnih težav pomanjkanje motivacije, socialna izključenost, so "svoje" starostnike aktivirali.

Skupaj s koordinatorkami tako pripravljajo lične ročne izdelke, ki jih bodo dodali t.i. "lunch packu". Starostnikom sta glas posodila Tinkara Kovač in socialni delavec, raper Amo Socialec, ki sta v pesmi #vida upodobila vse tegobe slovenskih starostnikov. 13.11. na mednarodni dan prijaznost pa bo luč sveta ugledal videospot.

Namen #projekVida je predvsem zavedanje, da ima vsak od nas v okolici svojo Milko, Tončko, Francija ali Lojza, ki potrebuje malo pomoči. Le z aktivno vključenostjo lokalnih skupnosti, predvsem pa posameznikov, bomo te starostnike lahko našli. Včasih potrebujejo le pomoč pri ureditvi varstvenega dodatka (le kako si ga naj natisnejo s spleta?), včasih pomoč pri nošnji stvari iz trgovine ali nedeljsko kavico v družbi. Poiščimo torej v svoji okolici Vido.

AKTIVNO LAHKO POMAGATE

1. Z izpolnjevanjem dejanj na portalu Dobrodelko, kjer so objavljene aktualne potrebe starostnikov, brezdomcev: http://www.humanitarcek.org/DOBRODELKO

2. z nakupom Albuma #projektVida in ročnega izdelka starostnikov z življenjsko zgodbo, združenim v "lunch bag" od 1.11. 2019 na spletni strani Galerija Kreativnih ali osebno na Gosposki 5, Maribor. Z 10 evrov boste pomagali do 3 toplih obrokov, pa še luštno darilo je.

3. s širjenjem zavedanja, da so povsod okoli nas starostniki in malo pomočjo vsem Vidam v okolici.