Foto: Dejan Mijović Janez Zalaznik Da razčistimo takoj na začetku. Nisem ponosen na to, da Mercator prodajamo tajkunu iz soseščine, ki je povrhu vsega še sam finančno na trhlih nogah. Toliko manj, da ga prodajamo pol ceneje, kot bi ga lahko prodali lani. Ampak če ga ne bi bilo treba, ga najbrž ne bi. Drugič, jasno, da je Agrokor ali njegove hčerinske družbe podjetja, katerih primere opisujemo, kupil pred recesijo – nekatera so bila v precejšnjih težavah, tako da so bili delavci veseli lastnika, ki je vsaj redno izplačal plače. Pri Mercatorju je nekoliko drugače.

Kljub temu pa mi gre na živce naš večni strah pred tujci, ki bodo vse uničili in razprodali, izkoriščali delavce, zaprli tovarne in požgali polja. Če bi Union prodali Belgijcem, bi imeli morda zdaj v Ljubljani pivovarsko središče za Balkan. Morda bi naš Telekom v nemški lasti iz Ljubljane kupoval madžarski in hrvaški telekom, ne pa obratno. Ker nas je strah tujcev ter menda zmoremo in znamo vse bolje sami, ima Skupina Lactalis podružnico v Zagrebu, v Ljubljani pa le proizvodnjo in prodajno enoto, ki se ji reče Ljubljanske mlekarne. Kupil jo je Dukat, ne Lactalis.

Razlogi

Ko izveš, da je mogoče v pol leta v Mercatorju pri pogodbah za intelektualne in svetovalne storitve prihraniti štiri milijone evrov, ti je jasno, da zares obstaja za osem milijonov evrov (nacionalnega!) interesa, da se Mercator ne proda. Za koliko evrov interesov, od katerih davkoplačevalci seveda nimamo ničesar, je še v drugi naši zarjaveli državni srebrnini!