Foto: Boštjan Tacol Anja Zupanc Ko so me nedavno na sodišče povabili kot pričo v enem od postopkov, je bilo sodnici skoraj nerodno, ko mi je ponudila povračilo potnih stroškov, ki sem jih imela s prihodom na sojenje, češ da sodišče lahko plača samo vozovnico za javni potniški promet do sodišča in nazaj. Pa se mi to ni zdelo nič nezaslišanega.

Razlike. Še vedno ali pa kar vse pogosteje pa sem v dvomih, ali to varčevanje res velja za vse. Za vse enako. Nekaj dni zatem, ko mi je sodišče na bančni račun nakazalo znesek, kolikor stane vozovnica za vlak, je eden od izvedencev v nekem drugem sodnem procesu močno zavihal nos, ker je očitno pričakoval, da mu bo sodnica kar sredi sodne dvorane navrgla gotovino za izvedensko mnenje, ki mu ga je naložila. Pa ta izvedenec sploh ni bil prvič zaslišan na sodišču in se zagotovo več kot dobro zaveda, kako je treba sodišču predložiti stroške izdelave nekega izvedenskega mnenja. Gospod doktor je bil pa očitno prepričan, da sodnica samo zanj nosi ves čas s seboj malo kovinsko blagajno in izplačuje denar kar povprek. Če tako razmišlja še nekaj deset izvedencev, ki jih morajo po potrebi najemati, lahko blagajna sodišča skopni v nekaj potezah. Brez denarja pa ne bo ne prič ne izvedencev in sodni postopki bodo preloženi na čas, ko bo sodišče spet lahko najemalo izvedence. Pa bosta minili spet kakšno leto ali dve. In posledično odškodnina, ker sodišča ne sodijo dovolj hitro. Torej, kje bomo začeli varčevati?