Pet mlajših fantov, med njimi je bil tudi 17-letni Kasim iz Bagdada, se je včeraj na vsak način iz spodnjega dela začasnega namestitvenega centra skušalo prebiti v zgornji del. Edini policist, ki je varoval prehod, pa se je na njih v slovenščini vpil: "Stran! Ne morete gor! Odidite!" Seveda ga niso razumeli in tudi on ni razumel njih. V zgornji del so želeli, ker je med kakimi tisoč prišleki, ki so na prestop meje z Avstrijo čakali že dva oziroma tri dni, zaokrožila informacija, da bodo lahko v zgornjem delu prejeli identifikacijske dokumente, s katerimi bodo lahko odšli.

Zakaj prišleki na Šentilju niso bili identificirani v Sloveniji?

Foto: Anže Petkovšek begunci A ni bilo tako, policisti v Šentilju identifikacije namreč niso opravljali, saj je, kot je pojasnil predstavnik mariborske postaje uprave Miran Šadl, Šentilj namestitveni in ne sprejemni center. Na dodatna podvprašanja, ali je policija prenehala z identifikacijskimi postopki, pa je odgovoril le, "da je to že druga stvar, zakaj ti ljudje niso imeli nikakršnih slovenskih identifikacijskih dokumentov".

Kasim in tudi vseh ostalih 3.000 beguncev in migrantov, ki so bili nameščeni v Šentilju, so bili iz minute v minuto bolj nestrpni. Za 17-letnega Iračana je pridobitev dokumentov in odhod preko meje pomenil tudi končni cilj, saj je bil namenjen k stricu na Dunaj. Tam naj bi po končani srednji šoli nadaljeval s študijem. Na poti so ga poslali straši, saj so ocenili, da po končani srednji šoli zanj v iraški prestolnici, ki jo že več let pretresajo spopadi vlade in več skupin skrajnežev - tudi skrajna sunitska organizacija Islamska država, zanj ni prihodnosti. "Jaz pravzaprav nisem hotel iti. Če pa bi oni vedeli, kakšna je to pot, me ne bi poslali," mi je vidno utrujen razlagal Kasim in me prosil, da policistu prevedem, da si želi le dokumentov, s katerimi bo lahko zapustil Slovenijo. Ker je pričakoval, da se bo odhod zgodil vsak čas, ponoči ni niti spal. Prav tako ni hotel jesti kosila.

Šest poizkusov preko Egejskega morja

Kasim je bil za razliko od preostalih fantov v njegovi skupini, ki so potovali okoli deset dni, na poti že 24. dan. "V Turčiji me je žandermerija pred vkrcanjem na čoln zajela kar petkrat. Vsakič znova so me odpeljali v Istanbul, a ker sem mladoletnik so me izpustili," je povedal in pristavil, da si je zaradi strahu, da ga bodo vrnili v Irak, dvakrat tudi povedal, da je iz Sirije.

Foto: Anže Petkovšek begunci

Vsakič znova je nato preko Facebooka vzpostavil stik s tihotapci - Turki, Sirci in tudi Iračani - in jim nakazal 1.200 evrov, da bi ga v majhnem prenatrpanem gumijastem čolnu prepeljali iz Izmirja, Bodruma ali celo Istanbula do Grčije. V šesto, ko je tihotapca našel v istanbulskem okrožju Aksaraj,  mu je uspelo prepluti čez Egejsko morje, tako kot še 507.825 drugim prišlekom, ki naj bi po podatkih Mednarodne organizacije za migrante samo letos do 15. oktobra prispeli v Grčijo, nato pa se proti Evropi podali po tako imenovani balkanski poti.

Vsakič, ko je v Šentilj prispel nov avtobus ali pa so odprli ograjo, se je nestrpnost povečala. Nihče namreč ni vedel, kam jih peljejo in kdaj bodo lahko odšli naprej. Okoli 17. ure včeraj je Kasim s preostalo obupano in naveličano množico prenehal iskati "papirje potrebne za prestop meje", ki jih ni mogel pridobiti, in prebil policijski živi zid in stekel proti Avstriji. Podobna zgodba se je večkrat pripetila tudi danes, le da je bil tokrat v množici tisočih namesto Kasima morda Mohamed, Husein ali pa Ajša.

barbara.erzen@zurnal24.si