Okoli 30 prišlekov se je okoli druge gnetlo pred točko spodnjega dela šotorišča v Šentilju, kjer se nahaja nekaj manj kot dva tisoč ljudi, ki čakajo na prehod avstrijske meje. Nekateri so kričali, nekateri so jokali, moledovali … Trije na enkrat so me vlekli za rokav, ker so želeli, da policistom – ki so na vsak način skušali skupino odmakniti od vhoda – pojasnim, da pogrešajo svoje sestre, mame, otroci, starši, bratje, prijatelji … Nestrpnost je naraščala.
"Ga naj pustim tu ali ga vzamem s seboj?“
Med tistimi, ki je stal v gruči pred vhodom, je bil tudi Abdo Al Rahman, ki je na ramah nosil okoli štiri leta starega dečka. "Njegova mama je ostala nekje pri Središču ob Dravi. Ko so nas po skupinah razvažali proti Šentilju. Mi jo lahko pomagaš najti, ime ji je Wad Salamat, to pa je Mohamed,“ mi je razlagal Abdo, ki je ob tem navrgel, da bi on zagotovo bolje organiziral seznam pogrešanih. Tudi bližnjemu policistu in predstavnici Visokega komisariata Združenih narodov za begunce sva izmenično pojasnjevala, a so le odkimavali in skomigovali češ, takih primerov je ogromno, a skoraj vsi naj bi mejo v Avstrijo prestopili na Šentilju. "Kako naj odidem v Avstrijo, če ne vem, kaj se bo zgodilo z dečkom. Ga naj pustim tu ali ga vzamem s seboj?“
V Šentilj so sicer vseskozi prihajali novi avtobusi, a ker je začasni namestitveni razdeljen na dva dela in prehod med njima ni mogoč, se zmeda in frustracije niso zmanjševale.
Informacijska blokada je tako kot v vseh drugih začasnih namestitvenih centrih tudi v Šentilju ogromen problem. Med tistimi, ki so iskali svoje bližje, se je razširila celo govorica, da naj bi pri prostopu meje umrli štirje prišleke, a ker informacije niso mogli preveriti, je kar nekako obvisela ob zraku. Prišleki zato poleg vode in hrane najbolj iščejo prav možnost povezava do spleta. Tudi Afganistanec Abdulah mi je v farsiju in arabščini s pomočjo posameznih fraz in besed dopovedoval, da bi si rad sposodil telefon, da bi preko spleta svoji sestri sporočil, da je z njim vse v redu. Z njo je govoril kakšnih pet minut in njegove oči so v vmesnem času žarele od sreče.
Frustracije so se iz minute v minuto stopnjevale
Daleč najpogostejše vprašanje na slovensko-avstrijski meji je sicer, "kdaj bomo lahko odšli“, "bomo sploh lahko odšli“. Tudi policisti na njihove odgovore le skomigujejo z rameni, eden izmed njih mi je dejal, da razume njihovo nestrpnost, saj nekateri že dva ali tri dni čakajo v šotorišču. Zaprti med ograje, odvisni od drugih in brez popolnih informacij. Nekateri policisti so prišlekom zjutraj priskrbeli nekaj cigaret, da bi jih vsaj tako pomirili. A tudi to ni kaj dosti pomagalo … Ko sem znova in znova ponavljala odgovor, ki so ga novinarjem predajali uradni predstavniki, da je njihovo nadaljevanje odvisno od Avstrije, mi je eden od Sircev dejal, aha čakamo torej, da bodo pripravljani na sprejem "novega paketa, nove pošiljke živine“. "Saj nas vse države praktično obravnavajo kot živino, premikajo nas iz ograde v ogrado, mi pa nič ne vemo.“
Prebili živi zid in stekli do meje
Iz ure v uro pa je nestrpnost in negotovost naraščala in ko so Avstrijci sporočili, da so pripravljeni na sprejem 200 novih prišlekov, so policisti le stežka zaustavili maso, ki je želela naprej. Okoli 17. ure je okoli 500 prišlekov celo prebilo živi zid in stekli do kakih sto metrov oddaljenega mejega prehoda, do Avstrije, kjer so z lažjem srce vzkliknili "hvala Slovenija“.
Okoli 18. ure pa so proti Šentilju krenili še vsi ostali, tako da je bil namestitveni center praktično prazen. A že čez nekaj ur naj bi v začasni namestitveni center prispelo več tisoč drugih beguncev in migrantov, ki so šele danes vstopili v Slovenijo.
barbara.erzen@zurnal24.si
Ti pa si navaden nestrpnež, ki ne preneseš drugačnega mnenja od svojega. Svobodo govora in izražanje lastnega mneja si očitno …
Ti pa si en nesrecen prestrasen fant. Tezis s tem postom, kjer je sicer zrno resnice, ampak sveta ne bomo …
plus 5