V baraki na Ljubljanskem barju po novem živi Stevo Stupar, čeprav je leta 1999 za 9,5 milijona slovenskih tolarjev kupil 60 kvadratnih metrov veliko stanovanje v Štepanjskem naselju. Stanovanje je lastnica namreč prodala kar dvakrat.

Najprej ga je leta 1992 prodala Lidiji Weingerl Starčič. Zaradi dogovora, da bodo stanovanje pustili pri miru, dokler bo v njem živela ostarela mama tedanje lastnice, Starčičevi niso živeli v stanovanju.

Ko je gospa leta 1999 umrla, je njena hči stanovanje prodala še enemu kupcu, in sicer z overjeno kopijo kupoprodajne pogodbe, ki jo je pridobila na upravni enoti Moste - Polje.

Kopijo naj bi ji izdali, ker je dejala, da je original izgubila, nihče pa ni preveril, ali je bilo stanovanje že prodano. Ker zemljiškoknjižne razmere takrat še niso bile urejene, odvetnik drugega kupca, ki ne želi biti imenovan, ni odkril nikakršnih nepravilnosti. Od njega je stanovanje še istega leta na podlagi oglasa v časopisu kupil Stevo Stupar.

Ven po desetih letih
Starčičevi je po več letih uspelo dokazati lastništvo stanovanja, tačas pa se je tudi vpisala v zemljiško knjigo.

Stuparju to ni uspelo, čeprav naj bi vlogo dal že pred Starčičevo, zatrjuje. Ta mesec se je Stupar prostovoljno, še pred izvedbo deložacije, izselil iz stanovanja, za katerega je pred desetimi leti odštel 9,5 milijona tolarjev (skoraj 40 tisoč evrov) in za obnovo kuhinje ter kopalnice vanj vložil še približno 20 tisoč evrov.

Starčičeva zdaj Stuparja toži za 30 tisoč evrov “najemnine” za čas, ko so Stuparjevi živeli v njenem stanovanju. “Tega ne bom plačal. Če bo treba, bom pustil službo. Zdaj sem si že pripravil bivališče v baraki na Barju. Sin in žena živita v garsonjeri, pri čemer so nam pomagali prijatelji,” pravi Stupar in dodaja, da nima več ničesar izgubiti. Starčičeva na drugi strani pa pravi, da si želi le mir in pravico do stanovanja, ki ga je (prav tako) kupila.