Prometna problematika v Zasavju ima dolgo brado. Trbovlje so največje slovensko mesto brez avtocestnega priključka, vse razvojne osi so zaenkrat obšle to regijo med Celjem in Ljubljano.
Načrti za dostojno povezljivost Zasavja z ostalimi deli države so zelo stari. Že kmalu po drugi svetovni vojni (pravzaprav s strani nemških okupatorjev, ki so koristili zasavske energente, že med vojno) so bili zarisani načrti za predor med Trbovljami in Preboldom, ki bi zasavski živelj časovno pomaknil precej bližje ostalim središčem.
Zasavski trojčki, kakor v srednješolski geografiji pravimo Zagorju, Trbovljam in Hrastniku, so zelo tesno skupaj. Med njimi so nizki hribi, prek katerih vodijo lokalne in regionalne ceste. Če so zunanje povezave Zasavja s Slovenijo slabe, kar je še posebej prišlo do izraza ob številnih zaporah in obnovah po avgustovski ujmi, slabijo tudi notranje povezave. Vsaj kar se tiče javnega prevoza. Nazoren primer je bizarno potovanje od Dola pri Hrastniku do Izlak, ki smo ga opisali pred nekaj dnevi.
Časi, ko so delovni ljudje vsakodnevno polnili avtobuse na pogostih in rednih linijah, so minili. Trboveljska občina je morala, potem ko je avtobusni prevoz v Zasavju prišel pod domeno firme Nomago, subvencionirati določene linije, da so sploh obstale. Tako so ravnali tudi Zagorju in Hrastniku.
Komaj čakali na cesto, nato pa ...
Pred nekaj leti je bila na nekdanjih rudniških površinah skozi Ojstro zgrajena dolgo pričakovana cesta (zgoraj) med Trbovljami in Hrastnikom, ki je čas potovanja med središčema mest skrajšala na deset minut. S tem se je čas potovanja več kot prepolovil, saj se ni treba več voziti po regionalni cesti ob Savi, ki vodi mimo kompleksa Termoelekrarne Trbovlje z najvišjim evropskim dimnikom.
Mnogi so pričakovali, da bo nova povezava oživela javni promet na vzhodu Zasavja. Toda stvari so se, kljub vse bolj prepletenim institucijam in vse bolj povezanem življenju Zasavcev, obrnile drugače.
Trboveljska občina, katere vodenje je lani prevzel župan Zoran Poznič, se je večkrat sestala s predstavniki podjetja Nomago, da bi se uskladili glede uvedbe avtobusnega prevoza po omenjeni cesti. Prizadevanja niso obrodila sadov.
"To kar že celo leto obljubljamo, bo. Očitno smo divjina, Afrika, ki avtobusnega prevoznika niti ne zanima. Bomo pa sami," je za Zon dejal Poznič in tako obljubil vzpostavitev povezave.
"Prav je, da to zagotovimo našim ljudem. Da trboveljski otroci hodijo plavat v Hrastnik, Hrastničani pa po nakupih v trgovski center," je na praktičnem primeru ponazoril Poznič za omenjeni medij.
Cone urejene, povezave pa katastrofalne
Regionalna cesta ob Savi, ki je dolga desetletja služila za prevoze iz Trbovelj (zgoraj) do Hrastnika, ima svoje težave. S pobočij okoliških hribov na cestišče pogosto leti kamenje, nekateri zahodnejši odseki so več mesecev delno zaprti obnov.
Zaradi slabih povezav in oddaljenosti od avtoceste imajo zasavske občine velike težave pri privabljanju perspektivnih podjetij, kljub dobro urejenim obrtnim in industrijskim conam. V današnjih časih je pač vsak liter bencina še kako pomemben, ko se delajo poslovni načrti ...
V luči globalnega usmerjanja prebivalstva k javnemu prevozu z namenom varovanja okolja in manjše porabe energije pa je manko avtobusne povezave med dvema tako bližnjima mestoma precej nenavadno.
dezurni@styria-media.si
Najprej predlagam, da se neha uporabljati izraz "razvojna os", ki ga še strokovnjaki in politični vrh očitno ne razumejo, ampak …