Avtizem je verjetno najhujša, hkrati pa najskrivnostnejša od vseh razvojnih motenj, saj se je ne opazi, predvsem pa je ne razumemo in o njej vemo zelo malo. Na splošno velja, da avtizem povzročijo abnormalnosti v strukturi ali funkciji možganov. Gre za nevrološko-biološko razvojno motnjo, pri kateri je prizadet predel za komunikacijo in socialne odnose.

Kako ugotovimo, da gre za avtistično motnjo?

Avtizem se po navadi diagnosticira v starosti 3 let, je vseživljenska možganska motnja, prizadene govor, socialne odzive, kretnje. Približno polovica ljudi, ki imajo postavljeno diagnozo avtizem, ne govori. Veliko jih razvije govor v smislu ponavljanja določenih fraz, ki so prilagojene situaciji, uporabljajo posamezne besede ali pa ponavljajo besede za drugimi. Najpogostejše značilnosti otroka oziroma odraslega z motnjo avtizma so: težave pri druženju z vrstniki, deluje kot gluh otrok, odklanja učenje, ne boji se realnih nevarnosti, odklanja spremembe, svoje potrebe izraža s kretnjami, neprimerno se smeji ali hihita, ne mara nežnosti, značilna je fizična hiperaktivnost, ne vzpostavlja stika s pogledom, neprimerno drži predmete, vztraja v nesmiselni in brezciljni igri, podira predmete, zamaknjen je v notranji svet.

Vse več ljudi z avtistično motnjo
Študije v ZDA kažejo, da je spekter avtističnih motenj v opaznem porastu. V 50. letih so bili avtistični 3–4 otroci na 10.000 otrok, v zgodnjih 90. letih pa so statistike zabeležile enega avtističnega otroka na 166 rojenih. Avtizem je štirikrat pogostejši pri dečkih kot pri deklicah.

Nadarjeni avtisti
Nekateri avtistični otroci kažejo izjemne motorične, matematične in druge sposobnosti. Pogosto so obsedeno zaposleni s predmeti, ki se gibljejo, s svetlobo, tekočo vodo ali vrtečimi predmeti. Stopnja motnje je odvisna od inteligenčnega kvocienta, pri večini otrok pa se motnja prepozna šele pozneje v otroštvu. Nekateri otroci se postopoma naučijo govoriti in lahko pokažejo izjemno nadarjenost za denimo matematiko ali umetnost.

Zdravljenje
Glede tega so mnenja precej različna, sploh če primerjamo izsledke raziskav doma in v tujini, kjer so v zadnjem desetletju dosegli velik napredek pri obravnavi te bolezni. V tujini so namreč avtistom dostopna zdravila, ki naj bi počasi obnavljala otrokov imunski sistem okoli malih možganov, otrok pa bi jih moral jemati vse življenje. Zdravniki pri nas pa zatrjujejo, da zdravila za avtizem ni. Lahko pa nekatera zdravila  izboljšajo koncentracijo, omilijo razdiralno vedenje (avtoagresijo), brzdajo epilepsijo in nemir ter jih naredijo dojemljivejše in zmožne učiti se. Zdravila torej ne morejo ozdraviti avtizma, lahko pa omilijo simptome. Znanstveno dokazano pa je, da izobraževanje in učni programi ter metode, prilagojene posebnim potrebam vsakemu posamezniku posebej, močno izboljšajo njihovo sposobnost učenja, komunikacije in vzpostavitve odnosa z okolico, saj lahko s tem zmanjšamo pogostnost in jakost razdiralnega vedenja.