"Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno, iz več razlogov: o sami pravilnosti ravnanja tožeče stranke (takrat BIA Separations d.o.o.) oz. njenih organov (poslovodje Aleša Štrancarja) je sodišče že presojalo v postopku prisilne poravnave (nad takrat BIA Separations d.o.o.) in je o finančnem prestrukturiranju (njegovi pravilnosti in zakonitosti, torej o zakonitem ravnanju poslovodstva v postopku prestrukturiranja družbe) tudi že odločilo ter prisilno poravnavo potrdilo. Sodišče tako šteje zadevo za že razsojeno, zato ponovna preverba ravnanj v predmetnem pravnem postopku ni dopustna," so obrazložitev sodbe pojasnili v podjetju. 

Pred kratkim je avstrijsko tožilstvo zavrglo preiskavo zoper Štrancarja. Več o tem, za kaj je šlo v tej zgodbi, lahko preberete v članku Avstrijec nas je hotel ogoljufati, pa je sam potegnil kratko.

Že v postopku prisilne poravnave je finančne izkaze, ki so bili podlaga za odločanje, potrdil neodvisen revizor (Deloitte), kakor tudi pooblaščeni ocenjevalec podjetij (PIT Revizija) in tudi sodišče, ki je za to angažiralo sodno izvedenko (Ano Luin), prisilno poravnavo so potrdili tudi upniki. Sodišče je pojasnilo, da je imel stečajni upravitelj Wagner, sicer tudi sam odvetnik, že v postopku prisilne poravnave vso ustrezno strokovno pomoč zunanjih izvedencev, ki jih je angažiral sam, kakor tudi pomoč zunanje odvetniške pisarne poleg tega ne drži, da ni imel dostopa do informacij, saj je bil celo družbenik tožene stranke. Stečajni upravitelj Wagner je imel  pravno možnost prisilno poravnavo izpodbijati v za to predvidenem postopku, pa tega sploh ni storil (rok za izpodbijanje je bil kar dve leti).

Sodišče je presodilo tudi, da je bila tožba vložena prepozno tako s stališča objektivnega, kot subjektivnega zastaralnega roka.  Sodišče je pojasnilo, da so bili vsi elementi odškodninskega zahtevka stečajnemu upravitelju Wagnerju že znani v avgustu 2016 oziroma najkasneje v maju 2018 in bi zahtevek (če je tako menil), lahko uveljavljal tudi že prej, tj. v zakonskem roku. Sodišče je izrecno navedlo, da so popolnoma neutemeljene trditve, da se stečajni upravitelj Wagner ni imel možnosti seznaniti z morebitno škodo ali s povzročiteljem že prej, saj je aktivno sodeloval v postopku izpodbijanja prisilne poravnave, ko je zatrjeval diametralno nasprotno, kar je nato zatrjeval v predmetni tožbi; pri tem pa je - kot že povedano - angažiral strokovnjake s področja računovodstva in financ. Izgovor, da naj se stečajni upravitelj Wagner ne bi spoznal na računovodstvo in pravo (četudi bi bilo to morda relevantno po avstrijskem pravu), je v tem postopku brezpredmeten, sploh v luči opisanega angažmaja strokovnjakov in odvetnikov, ki jih je najel stečajni upravitelj Wagner, še navajajo v podjetju. 

Sodišče se je opredelilo tudi do tega, da naj bi stečajni upravitelj Wagner zoper Aleša Štrancarja, kot poslovodje takratne BIA Separations d.o.o., v času predmetnega pravdnega postopka vložil kazensko ovadbo, zaradi katere naj bi bilo potrebno predmetni postopek prekiniti ter upoštevati tudi daljši zastaralni rok: sodišče je pojasnilo, da to ni utemeljen pravni razlog za prekinitev postopka, poleg tega pa se morebiten kazenski postopek zoper Aleša Štrancarja sploh (še) ni začel.

Zoper tožbo je mogoče v 30 dneh od prejema vložiti pritožbo v roku 30 dni od prejema. 

dezurni@styria-media.si