Foto: Špela Mohorič Katarina Pernat Te dni razburjajo odločbe centrov za socialno delo o otroških dodatkih po novi socialni zakonodaji, ki prihajajo v nabiralnike. Ko mi mlada mamica samohranilka brez evra svojega premoženja kaže pismo, ki so ji ga poslali iz centra, da bo zaradi preveč izplačanega otroškega dodatka morala državi vrniti tisoč evrov, iz obupa doda, da v tako krivični državi več noče živeti. Razmišlja o selitvi čez mejo. V Avstrijo. Razočaranje je preveliko! Socialna stiska, ki vse bolj kaže zobe, nas sili v iskanje najugodnejših kombinacij, kako dostojno živeti. Agencije za posredovanje dela v Avstriji že promovirajo višje otroške dodatke čez mejo, do katerih so upravičeni tudi slovenski delavci. Višje in predvsem redne plače so mamljive že dolgo časa. Ugodne cene zemljišč in subvencije za mlade družine pa danes dodatno olajšajo marsikatero odločitev za selitev čez severno mejo.

Kaj delamo narobe? Čeprav imamo v Sloveniji enake ali vsaj podobne potenciale kot v Avstriji, več kazalnikov kaže, da sistem ne funkcionira, kot bi moral. Banalen primer je list papirja – tako imenovano gradbeno dovoljenje, ki ga pri nas čakamo mesece in mesece. V Avstriji ga lahko pridobiš v nekaj tednih. To je le en primer, ki kaže na togost in zadrtost slovenskega aparata. V trenutkih, ko je dostojanstvo zaradi krize mnogokrat načeto, pa takšne in drugačne uradniške anomalije še bolj razburijo in prizadenejo nemočnega človeka. Ta pa se na koncu odloči, da bo ukrepal po svoje!  *Nasvidenje, Slovenija!