Stroka in laiki, torej starši, ki nasprotujejo cepljenju, ne najdejo skupnega jezika glede tega, kaj so tisti stranski učinki, ki se jih pri cepljenju bojimo. Verjetno bi bil vsak od staršev pripravljen prestati dan ali dva z jokajočim otrokom s povišano temperaturo in bolečino ter oteklino na mestu vboda, če bi zagotovo vedel, da bo cepivo otroka zagotovo varovalo pred boleznijo in da tudi kasneje ne bo nikoli imel posledic, težav in bolezni, ki bi se lahko razvile zaradi cepljenja. Poročilo Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) o neželenih posledicah cepljenja za predlansko leto govori o 374 prijavah neželenih učinkov, večina teh je bila blaga in mila, 23 ljudi pa so morali hospitalizirati, vendar so tudi ti bolnišnico v nekaj dneh zapustili "brez posledic". Proučuje torej negativne učinke cepljenja le nekaj tednov, mesecev po cepljenju.

Dilema. Seveda na drugi strani ne moremo vedeti, ali bi naš otrok zbolel za katero od nalezljivih bolezni, proti kateri obstaja cepivo, če bi se ta spet pojavila pri nas. Nedavno se je v Veliki Britaniji pojavila epidemija ošpic. Zapleti lahko pustijo trajne posledice, slepoto, možganske okvare ... Huda dilema torej, še zlasti ker gre za zdravje lastnega otroka, za katerega smo najodgovornejši. V večini zahodnih evropskih držav je cepljenje prostovoljno, v Sloveniji še vedno obvezno. O tem, da je koristno, si ni enotna niti stroka; več zdravnikov – sicer ne javno – pove, da svojih otrok ne dajo cepiti. Na kaj in na koga se bomo oprli pri odločanju o cepljenju, ko bo to prostovoljno?

Komentar se nanaša na članek Petsto evrov kazni, če otroka ne cepite.