Verjetno vam je znano, v kateri vogal stanovanjskega objekta ali službenih prostorov morate pogledati za gasilnim aparatom, če pride do požara. Kaj pa, če se poleg vas zgrudi družinski član ali sodelavec, kam boste takrat odhiteli po defibrilator, ki vas je ob srčnem zastoju sposoben prek enostavnih stopenj popeljati skozi postopek nudenja prve pomoči in - kar je bistveno - po potrebi zagotovi tudi elektrošok? Izguba časa z "googlanjem" v tistih dragocenih trenutkih je lahko usodno, prav tako šele privajanje na napravo, ki je prej nismo še nikoli držali v rokah. Pa čeprav je njena uporaba zelo enostavna.

• Kako dajati umetno dihanje in stise srca

• Aplikacija za telefon z nepopolnim seznamom in lokacijami AED naprav

Na Koroškem, kjer že po naravi vladajo težke prometne razmere, najbližja strokovna pomoč pa je lahko daleč stran, so v minulih desetih letih napravili ogromno pri ozaveščanju lokalnega prebivalstva, kako naj postopajo v primeru, ko so priče srčnega zastoja. Pri tem danes izvrstno sodelujeta Koronarni klub Mežiške doline in Zdravstveno reševalni center Koroške, ki prek različnih dogodkov in srečanj skrbita za izobraževanje različnih starostnih skupin, začenši že z mladimi generacijami. 

"Na Koroškem je danes naš projekt zagotovo široko prepoznan," pravi Peter Kordež, reševalec in ena izmed gonilnih sil pri poudarjanju nujnosti vsesplošne prisotnosti AED naprav. "Ko smo leta 2006 dobili prvi AED, nismo vedeli kako in kaj, čeprav smo vedeli zakaj je naprava pomembna.  A razen pokojnega doktorja Toma Ploja takrat ni bilo pravih zagovornikov. Takrat sem moral dobesedno od vrat do vrat osebno prepričevati odgovorne, da je zadeva pomembna. Brez predsednika Koronarnga kluba Mežiške doline Ivana Žagarja teh uspehov danes ne bi bilo, saj takratni vodilni v zdravstveni organizaciji niso imeli posluha. Zasluga gre tudi strokovni mentorici kluba, primarij Cirili Slemenik Pušnik, ki je podprla naša prizadevanja."

Znanje nudenja prve pomoči z oživljanjem in uporabo AED naprave bi moral imeti kar najširši odstotek prebivalcev, še posebno pozornost pa namenjajo mladim. Pred kratkim so tako na srednji šoli v Ravnah na Koroškem izobraževali celotno generacijo dijakov, ki so pokazali veliko zanimanja za napravo, s katero se jih je velika večina spoznala prvič, izkušnjo pa so gotovo prenesli tudi v svoje družine.

Kordež opaža, da se mladim ob AED napravi včasih zastavljajo drugačna vprašanja kot starejši publiki. Poleg klasičnih vprašanj: kaj če sem sam/a?, kaj če nimam telefona, če ni signala?, kaj lahko storim narobe?, pa mladi za razliko od starejših zelo redko vprašajo: "Koliko stane AED?"

Kordež poudarja, da je najboljši recept za premagovanje strahu znanje. "Bojimo se tistega, česar ne znamo in ne vemo. Naš moto je ‘poglej, poslušaj, poskusi’, seveda pa je potrebno znanje obnavljati vsako leto ali morda vsaj na dve leti."

Še vedno prisiljeni "krasti" iz drugih proračunov

12 koroških občin je po Kordeževih besedah do danes zelo dobro sprejelo pobude glede uvajanja AED naprav in izobraževanja, v glavnem so občine tudi same vložile nekaj sredstev v nakup in namestitev defibrilatorjev. A pomanjkanje denarja je še vedno osnovna cokla pri še boljši pokritosti. 

"Glede na to, da je še kar nekaj lokacij, kjer bi bilo smiselno namestiti AED, smo najbolj veseli iniciativ iz lokalnega okolja, kjer želijo tak aparat namestiti, zbirajo prostovoljne prispevke, kar močno poveča pozitiven odnos do naprave v smislu nadzora, čuvanja in skrbi zanjo. V tem trenutku smo v fazi pogovorov z nekaterimi občinami, da podprejo naša usposabljanja učencev in dijakov, saj z izjemo občine Ravne na Koroškem drugje ni razpisov za projekte zdravstva in sociale, tako da drugje do sedaj nismo prejemali kakšnih sredstev v ta namen, koronarni klub pa namenskih sredstev za to nima in moramo ‘zajedati’ blagajno, ki je  namenjena rehabilitaciji srčnih bolnikov, kolikor ne uspemo pridobiti dovolj sredstev z donacijami."

Šlamastika in ignoranca na državnem nivoju

Koroška je še vedno stran od ideala, a njihov zgled vseeno kaže, kaj je mogoče storiti z odločno voljo in predanostjo posameznikov in interesnih skupin ob pomoči odgovornih lokalnih institucij. A na žalost je stanje v velikem delu Slovenije veliko slabše, tudi zato, ker na državni ravni še vedno ni sistemske ureditve področja aktivnejšega nudenja prve pomoči v primeru srčnega zastoja.

Pozitivni premiki gotovo so, kot je izobraževanje gasilcev, ki so marsikdaj lahko pri osebi pred zdravnikom, še vedno pa je premalo AED naprav, ali pa so celo primeri, ko so te za zaklenjenimi vrati, niso evidentirane v javni mreži ...  

Kako malo posluha imajo na ministrstvu za zdravje in drugih odgovornih organizacijah, priča že podatek, da še vedno ni osnovana in vzdrževana niti državna evidenca vseh javnodostopnih AED naprav.

Edine podatke javnosti o tem, kje je v nekem okolju najbližji defibrilator, tako še vedno daje popis, ki so ga že pred časom izdelali študentje medicine. Na podlagi tega seznama je bila narejena tudi aplikacija za pametne telefone iHelp, a njen seznam ni ažuren, saj so takratni študentje vmes diplomirali in so morali čas posvetiti drugim izzivom.

Če torej pokličete na 112, ni nujno, da vam bo dispečer lahko svetoval, kje je najbližja AED naprava, časa za učinkovito pomoč z defibrilatorjem v primeru zastoja pa je praviloma manj kot 10 minut.

"Država je potisnila AED lokalnim skupnostim, jih s tem še dodatno obremenila in prepustila dobri volji posameznikov in civilnih iniciativ," je razočaran Kordež. "Že leta 2008 smo ponuditi model vodenja in širitve mreže javnodostopnih AED in dali nekaj predlogov, a žal nismo kljub večkratnim poskusom nikoli naleteli na sogovornika, ki bi ga to zanimalo."

In kaj so predlagali? "Po mojem mnenju bi bilo potrebno regijsko organizirati strokovne skupine, podobne naši, v kateri so zdravnik in reševalci, zdravstveni delavci, gasilci in drugi interesenti, ki bi skrbelo za to, da bi bili podatki o javno dostopnih AED v rokah tistih, ki aktivirajo ekipe NMP," pravi Kordež. Prav tako bi takšne strokovne skupine skrbele za to, da AED-ji dejansko postali javno dostopni tudi tam, kjer niso ali jih še ni. "Predvsem pa bi te skupine skrbele za usposobljenost ljudi za ukrepanje ob nujnih stanjih, kar je dolgoročen proces."

S sistemom prvih posredovalcev (t. i. ppo), kamor so vključeni predvsem prostovoljni gasilci, se stvari sicer  izboljšujejo, a tudi takšni posredovalci niso povsod.

In še odgovor za starejšo generacijo: defibrilator danes odvisno od modela stane že tudi manj kot tisoč evrov. Je samo toliko vredno življenje? 

PREBERITE ŠE: 

• Defibrilatorji, črnavest naše države

• Več ljudi se odloči ne pomagati kot pa pomagati

andrej.leban@zurnal24.si