Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber Če se izognete vračanju socialnih pomoči, državo prikrajšate za davke.

To ima posledice: v proračunski malhi ostaja manj denarja, ki se lahko nameni za šolstvo ter socialno in zdravstveno oskrbo.

Dobimo vitko državo za bogate, ki si lahko šole in zdravnike plačujejo sami.

Vsi drugi so obsojeni na socialno, včasih pa tudi povsem realno smrt. Pri nas gredo davki seveda tudi za vojaške misije, zgrešene investicije v Tešu in metanje milijonov v bančna žrela brez dna.

A v osnovi naj bi se davki usmerjali k tistim, ki potrebujejo mehanizme socialne države, torej revnim, bolnim in starim. To je temeljni element družbene in medgeneracijske solidarnosti. Tisti, ki imajo več, primaknejo za tiste, ki imajo manj.

Grožnje. Pri nas je situacija postavljena na glavo. Rubljenje socialnih pomoči bi morda razumeli, če bi država pokazala resno namero, da bo zahtevala tudi vračilo denarja, ki ga zmeče v banke. Ali v vsa tista podjetja, ki jim je desetletja dajala posel.

Očitno le zato, da so tajkunski šefi pobrali dobiček, delavce pa pahnili v revščino in v primeru gradbenih podjetij še iz države. Iz vladnih krogov večkrat slišimo kritike na račun nekdanje socialistične ureditve.

V primeru vračanja socialnih pomoči imajo lepo priložnost, da pokažejo, ali so pripravljeni spremeniti uredbo, ki praviloma kaznuje najšibkejše dele družbe.

Razen seveda, če se bo nekoč izkazalo, da država bolj redko zahteva vračilo pomoči in je to le priročna grožnja, zaradi katere ljudje za pomoč ne upajo zaprositi. Država pa ohranja lepe statistike in lahko še bolj zategne naše pasove.