Na začetku današnje obravnave na okrožnem sodišču v Celju sprva ni kazalo, da bo 33-letni Sebastien Abramov spregovoril o smrti 24-letne Sare Veber. V petek je namreč na službo za brezplačno pravno pomoč v Ljubljano poslal prošnjo, da se torkov narok prestavi, ker bi si poiskal drugega zagovornika, ki bi pripravil zaključno besedo namesto njegovega zdajšnjega, Dušana Tanka.

Končno je tudi pojasnil, zakaj s Tankom ni zadovoljen: "Predlagal mi je, da naj priznam krivdo za umor v zameno za milejšo kazen, 10 ali 15 let zapora. Vendar Sare nisem umoril, priznam pa krivdo, da je umrla zaradi moje napake."

Na sodišče bi puško

Sodnica Marjana Topolovec Dolinšek se je odločila, da obravnave ne prestavi, prav tako ni ugodila predlogu Abramova, da bi na sodišču z usodno puško, zdaj shranjeno na generalni policijski upravi v Ljubljani, demonstriral, kako je potekal tragični dogodek.

V svojem zagovoru, ki je trajal debelo uro, je preskakoval s teme na temo. "Sara mi je pomenila vse, nameravala sva se skupaj preseliti v Avstralijo, a sva bila v dilemi, njeni starši bi želeli, da ostane v Sloveniji. Ona je edina punca, pri kateri sem kdaj prespal. Ko sem jo spoznal, je delala in živela v Ljubljani, pa sem jo prepričal, da se vrne v domačo hišo na Pernovem, in sem jo tja hodil vsak dan iskat in jo iz službe peljal spet nazaj," je pripovedoval. "Potem mi je dala hišne ključe in sem se počasi preselil k njej. Pištole in puško sem prinesel, ker je tudi njen oče Rudi ljubitelj orožja, povedal mi je, da je bil rezervni policist. Skupaj smo hodili na strelišče v Bohinjsko Belo. Imel sem tudi nekaj plinskih pištol, eno si je želel Rudi in sem jo prepisal nanj, saj zanjo ne potrebuješ orožnega lista."

Medvedki v smeti

Večkrat je tudi poudaril, kako dobro se je razumel s Sarinimi starši: "Nada in Rudi sta bila kot moja družina. Super človeka sta, z njima sem preživljal veliko časa, kartali smo, se družili. Kamor koli sem šel, sem jima to vedno povedal."

Oba sta po njegovih besedah tudi verjela, da je 15. marca 2015 prišlo do tragične nesreče. Mediji so mu po njegovih trditvah očitali, da takrat ni pomagal Sari: "Jaz sem Saro potegnil s kavča in jo začel oživljati, a je Nada rekla, naj preneham, ker ji še bolj teče kri, to je tudi sama potrdila."

Njegov odnos s Sarinimi starši se je, kot je povedal, obrnil na glavo po anonimki, ki naj bi jim jo dve leti po hčerini smrti poslali kriminalisti iz Celja, in v kateri naj pisalo, da mora odgovarjati za nesrečni dogodek. Po tistem naj bi rože in medvedki, "veliki tudi meter in pol", ki jih je nosil na Sarin grob, končali v kontejnerjih.

Ponoči joče kot majhen otrok

Omenil je tudi Julijo Adlešič in afero odrezana roka: "Julijo poznam že 15 let. Govorijo, da sem bil z obema hkrati, a to so laži. Po Sarini smrti mi je bila v veliko oporo in kasneje sva postala par. Potem se je zgodila odrezana roka, kot se je. Kmalu zatem sta k meni prišla dva kriminalista, spremljal ju je sodni svetovalec, ki je bil ves čas tiho, in mi rekla, da sem osumljen umora. In še, da tega ne bi bilo, če se ne bi zgodila odrezana roka. To je bilo aprila 2019, prej o umoru štiri leta ni bilo govora."

Abramov se je dotaknil tudi svoje ljubezni do orožja in dodal, da je bil najmlajši v Sloveniji, ki je dobil dovoljenje za njegovo varnostno nošenje. "Žal pa mi je, da sem leta 2014 kupil italijansko puško, ki je bila pokvarjena. Tudi Rudi je na strelišču videl, da prihaja do zastoja. To bi ugotovili tudi preiskovalci, če bi streljali zaporedno in ne samo posamično."

V celjskem priporu prebiva sam v sobi: "Nihče ne ve, kako se zaradi Sare ponoči tudi zjokam kot majhen otrok. Ne vem, kako naj dam to čez."

Takoj po končanem govoru so Abramova peljali nazaj za rešetke, prihodnji petek pa je po zaključnih besedah tožilca Gorazda Kacijančiča, pooblaščenca Sarinih staršev Matjaža Šalovena in zagovornika Dušana Tanka pričakovati sodbo.