Foto: Anže Petkovšek Andrej Leban. Zanimiva je ta naša država. Toliko posameznikov, ki so sposobni z lastnim umom, znojem in rokami ustvarjati oziroma soustvarjati najbolj prodorne blagovne znamke na svetu.

In toliko posameznikov, ki o vsaki novi ideji najprej zviška podvomijo in jo skušajo zrušiti. Ali pa prilagoditi. Če ne drugače, vsaj zavreti. Ko pa pade na njih neposredna odgovornost, da nekaj storijo, odločijo ali potisnejo, da res naredijo dobro stvar, potem pa nastane zaplet, prelaganje odgovornosti in poskusi odgovorov, ki nimajo smisla s prvotnim vprašanjem.

Pa saj takšna mešanica ljudi je prisotna po vsem svetu, po vseh mestih, v vsaki ulici. Je nekaj naravnega. Je pa velika razlika, kdo je na čelu krdela - je to najbolj len, najbolj zdraharski, najmanj pokončen človek z največ domišljavosti, a najmanj domišljije? Ali nekdo, ki vidi, razume, prizna, prilagodi, spodbuja, išče, pohvali … Ki je machiavelist v dobrem pomenu.

Pred dnevi so na agenciji AVP pripravili zelo zanimivo mednarodno konferenco o prometni varnosti. Niste slišali zanjo? Verjetno s polovico ušesa ste, ampak kaj, ko smo večina medijev zaradi stiske s časom in lovljenjem udarnih terminov zadovoljili z izjavami vsem dobro znanih domačih akterjev, ki so ponavljali znane stavke - “več bomo vlagali v obnovo cest, prizadevamo si za manj smrtnih žrtev ...” Pa še prevajati ni bilo treba tistih tujcev z norimi idejami … Tako da je šlo to vsebinsko zelo bogato srečanje vsaj za splošno javnost hitro v pozabo.

Upam, da bo pri strokovni javnosti ostalo dlje v spominu. Tisti konkretni predlogi za boljšo infrastrukturo in odgovornejše voznike. Recimo predavanje avtorja zelo uspešne švedske Vizije 0 Mattsa-Akeja Belina, ko je govoril o tem, kako so leta 1997 tamkajšnji politiki pokazali enotnost in polno podporo strokovnjakom za sprejem daljnosežnih ukrepov, ki zasebno morda marsikomu niso bili všeč, a so celotno švedsko družbo zmotivirali, da je danes prometno-varnostno odgovorna kot le redko katera druga država na svetu. Kar nenazadnje vsako leto ustvarja milijonske prihranke celotni družbi, ki jih lahko nameni za druge stvari.

Ali pa prikaz primerov dobrih praks iz sosede Avstrije, kjer mladi na izredno uspešnih delavnicah praktično vidijo, kako nevarno je bolščanje v telefon, četudi vmes zgolj hodijo po pločniku. Pa predavanja strokovnjakov iz Toyote in Volva, kaj danes že zmorejo in kaj še bodo znala vozila, a le ob ustrezni podpori tistih, ki skrbijo za zakonodajo in infrastrukturo.

In krog se znova sklene ...

Tudi v Sloveniji obstajajo dobre, uresničljive ideje, ki družbi lahko veliko dajo. A se tako rado zaplete. Prileti poleno posameznika, ki čez noč postane okoljevarstvenik. Obstane v nekem uradniškem predalu. Gre nekdo na dopust ali daljšo bolniško. Ali pa se nekomu preprosto ne da. Kot je bil oni dan primer, ko sem poslal vprašanja glede nekega zapleta, ki resno vpliva na številne ljudi, na eno ministrstvo. In prejel odgovor, da niso pristojni, da naj pošljem na drugo ministrstvo. In od tam so preusmerili moje pismo na agencijo. In iz agencije pride odgovor, da … uganili ste - naj kar lepo odgovori prvo ministrstvo, saj zakon izrecno pravi, da je ta del prometne varnosti v njegovi pristojnosti.

Še sreča, da je skrb za življenja pri nas le drugorazredna tema in da že od rojstva Slovenije naprej obstaja tako priročno vprašanje, kot je meja s Hrvaško. V resnici si globoko v srcu nihče ne želi, da bi južni sosedje dokončno sprejeli odločitev arbitraže - niti politiki niti uradniki niti mediji niti šank-debaterji. Res smo zanimivi.

andrej.leban@zurnal24.si