Po slovenskih avtocestah vsak dan prevozim dobrih sto kilometrov. In pri tem ne mine dan – v pomladno-poletnem obdobju pa sploh –, da se mi ne bi med zmanjševanjem hitrosti zaradi prečkanja cestninskih postojank na zadek mojega avtomobila nalepil kakšen tujec. Po možnosti z dvakrat večjim “strojem”, ki mu je vsaka hitrost pod sto kilometri na uro absolutno premalo. Da sploh ne govorim o dnevnih loterijah pretežno tujcev, ki se zaradi nezmanjševanja hitrosti nemalokrat za las izognejo trčenju v prometna opozorila, ki kažejo na konec avtoceste in začetek magistralne ceste na delu še nedokončanega avtocestnega križa.

Kazen. Zato mi ni nikoli povsem jasno, ali prometni znak 80 vidijo prvič in ali jim pri njih doma preprosto nihče ne pove, kaj bi to število sploh pomenilo. Se pa vsaj vse pogosteje zgodi, da takšno loterijo tujcev zaustavi mož v modrem z rumenim loparčkom. Zaustavljeni takrat običajno kar v svojem jeziku krili z rokami in besni, češ, kako zelo se mu mudi in kako si policist predstavlja, da bo ob stoječi koloni pločevine, ki jo je želel samo prehiteti, prišel na cilj pravočasno. Kljub temu “joku in stoku” je kazen neizogibna. Če je pripravljen voznik iz lastne objestnosti podreti prometno signalizacijo, me nihče ne bo prepričal, da ne bi z enako vožnjo tvegal tudi najhujšo prometno nesrečo. Vse to sicer ne pomeni, da Slovenci brez izjeme po tujih cestah vozimo vzorno. Nedavno je mimo mene in radarja na avstrijski avtocesti priletel stroj, ki se je po tablicah sodeč vračal v Maribor. Spotoma si je nakopal kazen, saj je bliskavica iz radarja njegov prekršek zabeležila.