Foto: Boštjan Tacol Anja Zupanc Med raziskovanjem in zbiranjem podatkov o tem, koliko država plačuje zdravnike, ki prihajajo k pacientom v zapore, sem si poskušala predstavljati, ali bi bilo sploh možno, da bi namesto tega raje zaporniški pacienti hodili v zdravstvene domove. No, to zagotovo ne bi bilo čisto nič ceneje. Ko bi kdo izmed njih malo močneje kihnil ali zakašljal, bi ga namreč k zdravniku morala odpeljati pravosodna policista. Teh pa že tako ali tako primanjkuje. Posebno v dneh, ko se na sodišču odvija več odmevnih sojenj hkrati, kamor vsakega posameznega glavnega akterja vedno pospremita vsaj dva pravosodna policista. Torej bi šel prehlajeni zapornik lahko k zdravniku samo, če in ko bi bila dva paznika na razpolago za spremstvo. Pustimo to, da bi oba verjetno tako ali tako s tem delala že nadure po kakšnih osmih urah z nekom na sodišču.


Čakalna vrsta. Seveda je še od tega, kako nevaren za okolico je posamezen zapornik, odvisno, ali ga bi bilo sploh varno peljati v zdravstveni dom. Glede na trenutne, skoraj filmskoakcijske prizore strogo varovanega prevoza posameznikov na sodišče dvakrat na teden je namreč pričakovati, da bi v takih primerih verjetno v zdravstveni dom za vklenjenim pacientom prikorakala še četrtina policijske specialne enote. In če potem zdravnik, določen za delo z zaporniki, ne bi bil takoj dosegljiv, bi vsa ta druščina čakala kje? Na hodniku, v čakalnici in kramljala o vsakodnevnih tegobah s preostalimi bolniki? S tem se verjetno dokončno sesuje sleherni argument tistih, ki se jim zdi predrago, da v zapor prihajata zdravnik in medicinska sestra.