Če se tehtanje, ali si policisti zaslužijo vse tiste dodatke, ki jim jih zdaj želi podeliti njihova šefinja Katarina Kresal, ustavi zgolj pri seštevanju, koliko bi pri tem še vzeli iz državne blagajne, verjetno res pretehta argument proti policijskim dodatkom. Če pa se v to prerekanje vključi še tehtanje, kateri policisti in v kakšnih situacijah bi bili s temi dodatki nagrajeni, hitro utihne še marsikateri “računovodja”, ki je bil prej proti. Nedvomno tudi v policiji, tako kot v drugih delovnih okoljih, niso zaposleni samo biseri v svojem poklicu. Tudi v policijskih vrstah se zlahka najde kar nekaj pretirano, če ne že nenormalno samozavestnih junakov, v katere policijska uniforma očitno vsadi občutek boga na zemlji, za kar prejemajo še plačo. Roko na srce: ampak dodatkov za prepotentnost v službeni uniformi pa res ni treba deliti iz državne blagajne.


Protesti. Ko policist za mojo varnost tri ure stoji za grmovjem in opazuje lokal, pred katerim pijem kavo, ker pri sosednji mizi sedi oborožen ropar, se pa tehtanje, ali si dodatek k plači zasluži ali ne, zagotovo konča. Sploh če je isti mož v modrem – spet za mojo varnost – tri dni in noči prežal in sledil pajdašu tega oboroženega roparja. In če je dan pred tem lovom – v svojem prostem času – pazil še na to, da množica pobesnelih protestnikov ne bi povsem porušila državne stavbe. Zato bi se namesto tehtanja, ali naj policisti dobijo dodatke ali ne, lahko zdaj začelo še preračunavati, kje vse in koliko ur so za mojo varnost lani stražili ministrski uradniki – da so odnesli tisočaka nagrade, tisti, ki so lovili granitne kocke pred parlamentom, pa nič.