Slovenski alpinisti so se na vseh štirinajst najvišjih vrhov sveta povzeli v 20 letih, saj bo letos tudi 40. obletnica vzpona na prvi slovenski osemtisočak, Makalu leta 1975.

Tako želeni in težko pričakovani uspeh je sicer prinesla šele šesta slovenska odprava na Anapurno. Devetčlansko odpravo Planinske zveze Slovenije, ki je imela za cilje ponovitev smeri prvopristopnikov, smučanje z vrha in morebitni poskus prvenstvenega vzpona v alpskem slogu, je vodil Tone Škarja, njeni člani so bili Viki Grošelj, Tomaž Humar, Andrej (Drejc) Karničar, Davo Karničar, Janko Oprešnik, zdravnik Damijan Meško, Stipe Božić (Hrvaška) in Carlos Carsolio (Mehika).

Vzpon po Francoski smeri so zaznamovali nevarnost plazov, siloviti vetrovi in nizke temperature, a to ni zmanjšalo izredne motivacije ekipe v nameri osvojiti zadnji osemtisočak, na katerega se Slovenci še niso povzpeli.

Slovenci kot 9. na svetu na vse najvišje

29. aprila 1995 so iz tabora štiri na višini 7400 metrov proti vrhu krenili brata Davo in Drejc Karničar ter pridruženi član odprave Mehičan Carlos Carsolio. Ob pol devetih so vsi trije dosegli vrh Anapurne I (8091 m), uro pozneje pa sta brata Karničar začela tvegan spust na smučeh in še isti dan dosegla bazo. To je bil prvi neprekinjeni smučarski spust z vrha Anapurne, Slovenci pa smo se tako kot deveta država sveta povzpeli na vrh vseh 14 osemtisočakov. 6. maja je vzpon na vrh uspel še Tomažu Humarju.

»Dogodkov pred 20 leti se spominjam z velikim ponosom in zadovoljstvom, da sva z bratom Davom ujela zadnji vlak slovenskega 'klasičnega himalajizma'. Rezultat, ki šteje še danes, saj se po tistem ni z vrha peljal še nihče drug. Pa tudi na Anapurni ni bilo v vsem tem času neke posebne gneče. V dobrih 60 letih nekaj čez 200 pristopov na vrh,« se spominja Drejc Karničar in dodaja: »Velikokrat me hribovci sprašujejo, če obžalujem izgubljene prste na Anapurni. Nikoli. Niti za trenutek. Ne zamenjam neprecenljive življenjske izkušnje, ki je zaznamovala in napolnila moje življenje. Bogu hvala za Anapurno!«

Davo Karničar je na Anapurni dobil zalet za naslednje smučarske podvige in tako oktobra 2000 postal prvi zemljan, ki mu je uspel nepretrgan spust z vrha Everesta do baznega tabora, ter leta 2006 po smučanju z Mt. Vinsona, najvišjega vrha Antarktike, prvi človek, ki je uspešno presmučal vse najvišje vrhove sedmih celin. Trenutno smuča na Norveškem, saj se konec junija odpravlja v Karakorum s ciljem smučati z osemtisočaka Gašerbrum I, kar je predpriprava za smučanje z druge najvišje gore na svetu, 8611 metrov visokega K2, prihodnje leto.