Ko je Vlado Kreslin leta 2007 izdal pesem z naslovom Z Goričkega v Piran, je med svojimi privrženci in ostalimi ljubitelji pohodov sprožil pravo vseslovensko akcijo, ki se je ohranila vse do danes. Med njimi se je porodila ideja, da se na pot, ki jo slovenski kantavtor opeva v istoimenski pesmi in jo je v sklopu promocije albuma Cesta s svojo glasbeno skupino z avtomobili in oldtajmerji prepotoval tudi sam, odpravijo kar peš.
Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni,
čez gore, ravan,
seže mi pogled z Goričkega v Piran!
Vlado Kreslin
Če se je sprva na približno 380 kilometrov dolgo pot prek raznolikih in zanimivih pokrajin odpravilo le nekaj posameznikov, je z leti takšnih, ki so se Slovenijo odločili prehoditi po dolgem in po čez, vedno več. Nekateri se jo odločijo prevoziti tudi s kolesom. Še vseeno pa so te številke v primerjavi z ostalimi množično obiskanimi potmi po Sloveniji znatno nižje. Pot zato marsikdo izkoristi za odklop od vsakdanjega, hektičnega življenja, saj na njej poleg domačinov srečaš le malo ljudi. Prepuščen si le sebi in naravi.
Ne toliko zaradi pesmi kot zaradi hoje same, narave, časa same s seboj za razmišljanje, čutenja in zaupanja v vse, kar življenje na teh poteh prinese, se je leto dni po prehojeni poti Camino del Norte po slovenski transverzali odpravila tudi slovenska glasbenica Sabrina Zavšek, ki utrinke in misli s pohoda dnevno objavlja na družbenem omrežju facebook.
Na poti ni srečala veliko ljudi, vsake toliko ji pot prekrižajo domačini, ki ji nesebično pomagajo, ko se nanje obrne s prošnjami za pomoč. "Ljudje me ne sprašujejo veliko, so pa zelo prijazni, ko potrkam na vrata, ker mi je denimo zmanjkalo vode, ali ker bi želela prenočiti na bližnjem travniku. Verjamem, da človek sreča dobre ljudi, če to tudi sam oddaja in verjame v dobroto in človečnost ," pripoveduje.
Spanje tako kombinira v šotoru na prostem in predvsem zaradi higiene v bližnjih nastanitvenih obratih.
Odlična priložnost za spoznavanje države
Zase pravi, da je zaljubljena v življenje in prav tovrstne izkušnje radosti življenja šele dobro razkrijejo. Hoja in spoznavanje sveta okoli sebe na pohodniški način je zanjo najlepši način potovanja, zato je bila odločitev za odkrivanje Slovenije 'na dveh nogah' vse prej kot težka.
"Vsekakor vidiš in spoznaš tisto, kar lahko vidiš le ob hoji, ko si v miru, tišini, odprt za vse, kar se okoli tebe dogaja. Čas se ustavi in vidim, da šele prvič resnično spoznavam Slovenijo v najbolj skritih kotičkih, naravnanosti ljudi in vzdušju," barvito opisuje svoja doživetja s poti.
Čeprav je vsaka pot zgodba zase, so izkušnje, ki jih je prejela na lanskoletnem popotovanju po zahtevni romarski pot, več kot dobrodošle. "Izkušnje se kot v življenju nalagajo in ti pomagajo. Z veliko lahkoto sem se pripravila na pot, nisem bila v skrbeh, še bolj sem zaupala in vedela, kako ukrepati v kakšnih položajih. Vsaka pot pa je lekcija zase in te preizkuša tam, kjer te želi pretresti," razlaga pohodnica.
Dejstvo pa je, da so pogoji in izhodišče v primerjavi z lanskim letom, ko je osvajala kilometre severne romarske poti, ki se razpostrita ob Atlantiku, različni. Največja razlika se skriva v tem, da je ta pot domača. Zaradi tega je drugačen tudi občutek varnosti, saj veš, da si v slovenskih krajih, da govoriš domač jezik, da si lažje predstavljaš, kod hodiš, imaš zdravnika, pripoveduje sogovornica.
In nadaljuje misel: "Varnost je zanimiva besede, biti varen za nekoga pomeni to, da je doma, za drugega pa nekaj drugega. Moram reči, da sem se tudi na tujem počutila varno in čutim, da gre pri varnosti za notranji človekov občutek, da zaupa v dobro, da se ga strah ne oprime preveč."
"Nismo izkoristili potenciala in privlačnosti poti"
Ne strinja se s trditvijo, da bi hoja v domači državi lahko imela tudi določene 'slabosti', kot so na primer te, da zaradi bližine doma težje testiraš samega sebe in ne greš toliko izven cone udobja oziroma se težje odmakneš v samoto.
"V coni udobja si lahko kjerkoli, če si to želiš. Tudi na tujem se je veliko popotnikov odločilo, da se bodo več peljali kot hodili. Ne verjamem, da se zato hoja doma kaj razlikuje. Razlikujemo se le mi, ljudje. Če želiš lagati samemu sebi, lahko to počneš vedno. Je pa verjetno zadaj tvoj namen za pot bolj jalove vrste. To moraš delati iz sebe navzven. Ne pa za druge ali za nekaj, kar ne izhaja iz tebe," na glas razmišlja sogovornica.
Medtem pa največjo slabost vidi zgolj v tem, da potencial in privlačnost poti čez celo Slovenijo še nista bila izkoriščena. Meni, da bi jo bilo treba bolje označiti in predstavitu svetu, saj bi bila zanimiva za številne tujce, ki se mudijo v Sloveniji in bi jo lahko tako spoznali tudi z različne perspektive.
Sedaj je načrtovanje in odločitev o poteku poti prepuščena vsakemu pohodniku posebej, z Goričkega v Piran se lahko pride po neskončno poteh in ni samo ena tista prava. Vmes pa se prepleta še veliko poti, od lokalnih pohodniških pa Slovenske planinske poti ter Slovenske Jakobove poti, vse do lokalnih stezic, zato je pravočasno planiranje ključno.