Ko špansko pokrajino Galicijo, polno številnih naravnih in zgodovinskih lepot, doseže obdobje toplega vremena, je za romarje z vseh koncev sveta znak, da se odpravijo na pot. Romarji vsega sveta se zberejo in kilometer za kilometrom, peš ali s kolesom, osvajajo Jakobovo pot oziroma El Camino de Santiago, s skupno dolžino 816 kilometrov. 

Omenjeno romanje, ki ima tradicijo že iz srednjega veka, vmes nekaj desetletno prekinitev, je v zadnjem času spet množično oblegano, še posebej v mesecih od aprila do junija in septembra do oktobra. Takrat si številni pohodniki prizadevajo priti do svetišča svetega Jakoba v Composteli (Santiago pomeni sveti Jakob), kjer je apostol Sveti Jakob tudi pokopan. Cerkev se nahaja v Galiciji na severozahodu Španije in je poleg Rima in Jeruzalema največje krščansko romarsko svetišče.

Foto: Sabrina Zavšek Romanje Camina de Santiago Slovenija ima na romanju tudi letos nekaj predstavnikov, ki poleg občudovanja prekrasne narave, na poti preizkušajo tudi svojo notranjo moč. Ena izmed naših letošnjih predstavnic je tudi 23-letna glasbenica Sabrina Zavšek, ki smo jo zmotili pri 300. prehojenem kilometru na sicer še nekoliko zahtevnejši preizkušnji kot je Jakobova pot. Zavškova namreč osvaja severnejšo pot, imenovano Camino del Norte, kjer je veliko vzponov in spustov.

Razlogi, zakaj se posamezniki želijo preizkusiti in prehoditi Jakobov pot, so različni. Bodisi so to verski bodisi osebne narave. V čem se skriva vaš razlog?

Da bom prehodila Camino, sem izjavila že pred sedmimi leti. Od nekdaj sem bila  pač  malo posebno dekle, zanimalo me je tisto, kar je več in kar je skrito. Ko sem lansko leto sama prepotovala in prehodila celotno Portugalsko, sem vedela, da je prišel čas za Camino. Odločila sem se v trenutku, povedala domačim, kupila letalsko karto in se začela fizično pripravljati. Nisem imela določenega razloga, da moram iti. Vedela pa sem, da moram to prehoditi. 

Vas je pot česa naučila?

Ker sem na severni poti, te kilometri višinsko precej izmučijo, zato je tako fizičen kot psihičen preizkus. Ker sem sama, je drugače. V marsikaterem pogledu te spremeni, prevetrijo se tvoje vrednote, prioritete v življenju, pot te uči nenavezanosti in hkrati globokega zaupanja.

Ste imeli kaj težav s pakiranjem? Spakirati stvari za več tednov v en nahrbtnik ni mačji kašelj ...

Iskreno nisem imela težav. Opremo sem pregledala šele zadnji teden pred odhodom, velik poudarek sem namenila nahrbtniku in obutvi, kar se je izkazalo za pametno odločitev. 

Sedaj, ko ste že nekaj časa na poti, lahko poveste, katere so tiste stvari, ki jih na poti ne smemo pogrešiti in katere so popolnoma odveč? 

Foto: Sabrina Zavšek Romanje Camina de Santiago Nahrbtnik tehta okoli enajst kilogramov, sem sta prišteti voda in hrana za tisti dan. Človek absolutno ne sme vzeti nekaj ‘za vsak slučaj’, temveč samo tisto, kar mu omogoča, da preživi. Nepogrešljivi so spalna vreča, saj pogosto dobiš zgolj golo posteljo, dober nahrbtnik in obutev. Da sem si zmanjšala težo, sem na poti v smeti vrgla kakšen kos oblačila. Dokupila pa sem si palice, saj so višinske razlike za koleno prenaporne in posledice niso nič kaj prijetne.

Koliko kilometrov imate za in koliko pred sabo?

Trenutno grem proti 300. kilometru. Nameravam jih prehoditi slabih 1000, saj moj cilj ni zgolj Santiago de Compostela, temveč konec Evrope. To pa znese še nekaj dodatnih dni in kilometrov. 

Kako veliko vlogo pri vsem tem igra psiha? Ste kdaj želeli odnehati in se enostavno vrniti domov?

Psihična drža je vse. Kakšen človek pride fizično dobro pripravljen in se po nekaj dneh zlomi. Sama s tem nimam problemov, saj komaj čakam, da začnem svoje naslednje kilometre. Skozi življenje sem v sebi mnogo razčistila, zato nimam problemov s tem, da bi nosila večja bremena. Vseeno pa se vedno najde kaj, o čemer premišljuješ in s čimer v sebi ponovno rasteš, saj nekaj spoznaš. Včasih človek res potrebuje fizičen odmik, da pogleda na svoje življenje z določene distance.

Ste se na poti soočali s strahom oziroma osamljenostjo? Ker ste glasbenica, sklepam, da vam je pri tem verjetno pomagala tudi glasba.

Z osamljenostjo ne, saj sem bila tekom življenja ogromno sama in sem se na to navadila. To je pripomoglo tudi k temu, da sem hitro odrasla. Če sem iskrena, se večkrat počutim mnogo bolj osamljena v družbi ljudi in v površinskih pogovorih, kot pa tukaj na Caminu. Strah včasih začutim ob tem, ko me zaboli koleno in se vprašam, če bo vse dobro. Ali pa takrat, ko grem po jutranji temi skozi gozd sredi ničesar. Takrat na glas pojem karkoli mi pade na pamet iz mojega pevskega repertoarja. 

Na pot naj bi se podalo tudi vse več Slovencev. Ste koga na poti srečali? Kakšne izkušnje pa imate z ostalimi pohodniki?

Ne, Slovenca tu še nisem srečala. V prenočiščih so me veseli in pravijo, da Slovenca na severni poti že dolgo ni bilo. Pohodniki so pa svet zase. Smo multikulturni, nekateri uživajo v tišini, drugi bi zvečer šli še na zabavo. Vsak je prišel s svojim namenom in temu primerno se tudi obnaša.

"Jaz sem šla, sama na pot, do izhodišča sem potovala še z nekom skupaj, kar morem reči, da mi je zelo ustrezalo, ker nisem vedla kako bom presedala, zamenjala železniško postajo, vendar sem ugotovila, da to ni problem. Pot je zelo dobro označena, res da se lahko zgodi, da zaradi svoje nepazljivosti, greš izven poti, vendar če ne vidiš znaka, veš da nisi na poti. Sama teh težav nisem imela, tudi skozi mesta je lepo označeno, po kakšnem dnevu si že pravi stezosledec in že kar veš kam gledati.

Ljudje so prijazni, domačini govorijo samo svoj jezik, dobro je znati par besed špansko, za pogovore z romarji, ne s španskimi se najbolje obnese angleščina. Jaz sem se naučila nekaj osnovnih španskih besed, da sem lahko naročila hrano, drugače malo govorim nemško, malo slabše pa angleško, to ni tak problem, drugače pa Španci toliko časa ponavljajo, da ti dopovedo. O psih pišejo, jaz nisem imela nobenih težav, res pa jih kje vidiš spuščene, vendar te ne porajtajo. Kar pogumno na pot, če je res velika želja.
/.../ Še nekaj, ovire si ustvarimo sami." 

Kavka na forumu Kam in kako na počitnice

Vas je na poti velikokrat ujelo slabo vreme? Kako pa je z ostalimi zapleti, nevšečnostmi?

Vreme je čudovito in moja koža je že čisto ožgana. V primeru dežja imam pelerino. Mislim, da vremenski zapleti niso problematični,  bolj nas skrbijo zdravstveni. 

Kaj tu najbolj pogrešate?

Če sem iskrena, ne pogrešam veliko. Kdaj mogoče samo objem koga, ki ga imam rada. Vse, kar sem in kar imam, nosim s sabo.

Ste med potovanjem vedno našli streho nad glavo ali je prenočišče res težko najti?

Foto: Sabrina Zavšek Romanje Camina de Santiago Prenočišča niso tako pogosta ali pa so omejena s posteljami, vsaj tista, ki so namenjena Caminovcem. Do zdaj večjih problemov nisem imela. Odvisno je od človeka, kako je miren in kako hitro pade v paniko, če ne gre vse po načrtih.

Kaj vam je na poti predstvaljalo največji izziv?

Na začetku vsekakor zahtevne višinske razlike in bolečine, ki so velike. 

Nosite v spominu zabavno anekdoto, ki se vam je ta čas pripetila?

Anekdot je polno, sploh ker večino časa preživim v moški družbi, saj je ženskih pohodnic malo. Šalimo se iz tega, kdo ima več žuljev, kdo bolj šepa in kdo bolje na roke opere svoja oblačila. Tudi izgubila sem se že, ker mi je španski pastir pokazal napačno pot. Prišla sem na čisto drug konec pokrajine. Anekdote so lepe, včasih tudi  boleče. Vsak dan postreže z novimi. 

Se veselite povratka domov? Ali zaradi pohoda sedaj kako drugače gledate na življenje?

Seveda se veselim. Camino definitivno spremeni življenje. Čeprav ne znaš opisati z besedami, čutiš, da si drugačen. Življenje je tako lepo, le od nas pa je odvisno, koliko ljubezni okoli sebe sploh opazimo. Veliko si lahko damo, sebi in drugim. Včasih si v življenju želim, da bi to tudi živeli, ne pa samo govorili. Camino te tega definitivno nauči.