Camino Krk je mogoče prehoditi in doživljati na različne načine, organizirano ali samostojno, v skupini ali, ne, ni nas tako malo, sam. Osnovne informacije o Camino Krk, ki je okoli 150 kilometrov dolga krožna pot po Krku, razdeljena na sedem etap. Med informacijami, ki jih najdete na tej spletni strani, je mogoče dostopati tudi do satelitskega zemljevida poti. Glede organiziranih pohodov pa informacije najdete tukaj.
A jaz sem trdno odločena, da grem sama, ne čisto sama sicer, z mano gre moja psička Frida.
Lani smo nekaj dni dopustovali v Baški in zgodnja jutra sem izkoristila za pohajanja po vzpetinah okoli Baške. Takrat sem ga prvič srečala, Camino Krk znak, takrat me je Pot poklicala, takrat sem se odločila, grem in grem sama. Samo zase. Vem, da se mi ne bo nič zgodilo, da bo nekdo, nekaj, pazilo name.
Dan 1: Krk-Brzac, 22.7 kilometrov
Začetek Camina Krk je v mestu Krk. Kljub temu, da je predsezona, je živahno. Mesto Krk so Hrvati izbrali za mesto, kjer je na hrvaškem najlepše živeti. Z veseljem bi cel dan tavala po ozkih uličicah, med obnovljenimi kamnitimi zgradbami in ljubkimi trgi.
Pritisnem prvi pečat, ki ponazarja krško katedralo, pri kateri se Camino Krk uradno začne. Gre za enega najznamenitejših sakralnih kompleksov, ki ga tvorita katedrala in dvojna cerkev sv. Kirina in sv. Margarete. V mestu Krk je seveda imela rezidenco najpomembnejša krška plemiška družina, Frankopani, tam so še vedno ostanki njihovega gradu.
Kampi sploh niso prazni!
Pot pelje do zgornjih mestnih vrat, za njimi sta frančiškanski in benediktintski samostan. Sprehajam se ob mestnem obzidju in se nato po eni najlepših krških ulic spustim do glavnega trga in nato nadaljujem ob obali. Ko zavijemo na cesto, vidim tablo za Avtocamp Ježevac. Tam sem preživela prvo noč.
V Kampu Ježevac sem bila pred kakimi 15-leti, imeli smo rezervirano parcelo za šotor pa smo ugotovili, da je preveč na soncu, kot tudi vse ostale razpoložljive parcele in smo šli naprej. Zdaj tega kampa nisem prepoznala.
“Čakamo vas!” so bili prijazni na recepciji, kjer so vedeli, da sem na Camino poti. Še bolj lepo se mi je zdelo, ko so naju, poleg soka dobrodošlice, čakali tudi posladki za Frido.
V prvem delu kampa so postavljene moderne hiške z velikimi terasami. Ker stojijo na pobočju, imajo vse pogled na morje, najbolj atraktivne pa so seveda tiste tik nad zalivom. In tudi vse že zasedene. V drugem delu so parcele, številne, predvsem tiste v prvi vrsti, takoj nad morjem, zapolnjene z avtodomi in prikolicami. Kakšen dopust!
Srečam nevarne živali
Ko zagledam pri znak za Camino pot, zavijem med oljčne nasade, travnike, vinograde in polja. Začetek maja je, vse je v polnem razrastu, cveti in poganja. Postojim pod cvetočim drevesom in prisluhnem brenčanju čebel. Ogromno jih je.
Zgodaj je še, ptice so glasne, pihlja rahel veter in travniki kar vabijo, da posedam na njihovih preprogah. Lepo je.
Očitno pa je lepo tudi Fridi, ki začne tekati in skakljati po visoki travi, dela velike kroge, priteče k meni in spet odvihra. Noro se zabava.
Zvečer ji odstranim kakih 20, res ne pretiravam, klopov. Kljub zaščiti so jo napadli, a k sreči klopi tukaj niso nevarni.
Med potjo zagledam staro porušeno graščino, delno poraščena z bršljanom je krasna kulisa, tako od dale kot blizu. Pot pelje do nje in okoli oziroma skozi. Gledam in si skušam predstavljati prostore, razporeditev, pohištvo in ljudi. Kaj so bile njihove strasti, o čem so se pogovarjali, s čim so se polnili?
Napad divje svinje: "Ni mogoče"
Pot nato krene v gozd, potko med drevesi, kjer se veje dreves z ene in druge strani prepletajo. Čeprav se živali na poti ne bojim, sem izvedla nekaj preventivnih ukrepov. Pri lovcu sem se pozanimala glede možnosti napada divje svinje. “Ni možnosti, razen, če bi jo dražila s palico," mi je zagotovil. Zaradi kač sem Fridi okoli vratu obesila zvonček, preštudirala sem ukrepe ob ugrizu kač, videz edine strupene, modrasa. Ko hodim po neosenčenih kamnih, zaploskam ali udarim s palico. Sporočam kači, da vdiram v njeno domovanje. Frido malo zaskrbi, zato hodi tik za petami.
Nobene kače nisem v teh dneh, morda sem kakšno srečala, ne vem. Šumelo in premikalo se je v grmičevju ob poti. A verjetno so bili samo martinčki.
Še naprej od prvega cilja
Ostanki cerkvice sv. Marije napovedujejo, da sem že blizu naselja Vrh s cerkvijo sv. nadangela Mihaela. V sosednjih Skrbčićih pod veliko murvo spijem kavo. Pot kmalu spet zavije v gozd, veličastni gozd. Hodim po Šotoventu, najbolj gozdnatem in rodovitnem delu otoka. Spustim se do zaliva Vela Jana, da pozdravim morje in nato proti naselju Brzac, kjer se zaključi prvi dan Camina Krk.
A jaz grem po Camino poti še naprej, najprej do kraja Glavotok potem pa še do kampa, kjer bom prespala.
Glavotok je znan po tem, da so tam imeli letno rezidenco knezi Frankopani, beneški vazali, ki so Krku vladali med 14. in 15. stoletjem. V rezidenci je kapela, ki so jo 5. stoletju izročili frančiškanom. Ti so ustanovili samostan, kmalu zatem pa je bila tu zgrajena tudi prelepa cerkev, ki je ob mojem prihodu še bolj veličastna, saj jo je ravno obsijalo sonce.
To noč bom prespala v Kampu Glavotok, oziroma Mali raj, še par kilometrov naprej. Nič hudega, bo pa jutri malo manj, si pravim. Zaradi tega in seveda številnih postankov pridem na svoj cilj šele pozno popoldne. Utrujena, a srečna.
Prespala bom v eni od hišk, ki so pravzaprav samo sobe s kopalnico. S terase je pogled na morje. V restavraciji me počastijo s pico. Nudijo vsem potnikom s Camino knjižico. Narava me počasti še z rdečim sončnim zahodom.
Jutri bo vroče, si rečem, zgodaj bo treba na pot.
Se nadaljuje.
Reportaže naslednjih etap lahko preberete tukaj:
2. dan: Brzac – Malinska
3. dan: Malinska – Omišalj
4. dan: Omišalj – Čižići
5. dan: Čižići – Vrbnik
6. dan: Vrbnik – Baška
7. dan: Baška – Kornić