Tretji dan organiziranega Camino Korčula vikenda se spet vrnemo v Račišće, naselje, kjer smo končali pohod drugi dan, med kamnite hiške, stare cerkvice in vonj borovcev ter morja. Reportaži prvega in drugega dne lahko preberete tukaj.
"Ni dovolj ljudem govoriti izza oltarja!"
Nedelja je in dan se za romarje začne z mašo v cerkvi Sv. Nikolaja v Račišću, baročni cerkvi, ki so jo v 17. stoletju zgradili pribežniki z območja Makarske.
"Tradicija je na Korčuli zelo močna, a jo je treba ves čas ohranjati živo. Ni vedno lahko, mladi odhajajo, število prebivalcev je vse manjše. Treba je ohranjati vero in tradicijo in biti blizu ljudem, ne le govoriti izza oltarja, ampak jim biti blizu v vsakodnevnem življenju. To je najpomembnejše," mi je po maši povedal priljubljeni župnik Robert Karačić. "Camino ima na eni strani romarsko dimenzijo pa tudi turistično dimenzijo. Je pokazatelj tega, da je vera blizu tudi mladim, saj na Camino prihaja veliko mladih, med romanjem prihajajo k maši, molijo in hodijo v veri. To nam daje upanje in prepričanje v prihodnost," še pravi župnik.
"Poglejte, kako nas bog združuje!"
V skupini je živahno, v dveh dneh hoje se že vsi med sabo poznamo, spletli smo številne vezi. "Boga ne iščemo v nenavadnih nebesnih pojavih, boga iščemo v človeku, ki hodi poleg nas, je rekel župnik. In res, glejte, kako nas Bog te dni združuje, kako lepo nam je," pravi Marina iz Dubrovnika. Marina je zelo prijetna sogovornica, a tretji dan nekoliko šepa. Čeprav izkušena pohodnica, je naredila začetniško napako, na romanje je prišla z novimi pohodnimi čevlji, ki so jo na desni nogi ožulili.
"Bolečini se ni mogoče izogniti, trpljenje pa je vaša izbira!"
"Bolečini se ni mogoče izogniti, trpljenje pa je vaša izbira," je romarjem dobro znan izraz, ki ga lahko povežemo tudi z žulji, zvestimi spremljevalci pohodnikov na Caminu. Dobra obutev je ključna, pomembno je, da je pol ali eno številko prevelika. Zelo pomemembno je tudi, da noge vsake toliko prezračite, sezujete, osušite in po potrebi menjate nogavice. Noge, ki med pohodi garajo, bodo hvaležne, če jih pomočite v mrzlo vodo ali morje. A tudi, če upoštevamo vse preventivne ukrepe, se žulji lahko pojavijo. Takrat jih je treba sanirati. Priporočil je ogromno, a meni najbolj ustreza način, ki sta mi ga izdala Bojana in Marko, sopotnika na Jakobovi poti v Sloveniji. Več lahko preberete tukaj.
"Še dva meseca pa se bomo kopali!"
Pred nami je okoli 16 kilometrov hoje. Pri Račišću se rahlo povzpnemo in nato po potki nadaljujemo mimo pokopališča in nato med polji. Spet občudujemo preproge cvetic in zelenih trav. Potem pridemo do morja in pot naslednje kilometre pelje med zalivčki in hišami. Na sosednjem Pelješaču razločno vidimo hiške in ceste. Morje tik ob naših nogah se lesketa in vabi. A voda je še hladna. "Še dva meseca pa se bomo kopali!" pravijo domačini.
Konkreten vzpon
Pot je precej položna nato pa nekaj kilometrov pred Korčulo v naselju Žrnovo krenemo v gozd in se po stezici kar konkretno povzpnemo. Zaradi del na cesti moramo narediti obvoz. Potka je kamnita, sonce skoraj v zenitu. Nekateri na vrh prilezemo nekoliko zadihani, drugi čisto lahkotni.
Zadnje kilometre hodimo po senčnem gozdu, bližamo se Korčuli, našemu cilju na tokratnem Caminu Korčula. V skupini vlada izjemno dobra volja, čutiti je naraščanje vznemirjenja, ko se nam razpre pogled na to čudovito mestece, srce Korčule, obkroženo z obzidjem in stolpi.
Korčula je eno najlepših ohranjenih srednjeveških mest z izjemno bogato zgodovino. V 9. stoletju so tam vladali Benečani, nato bosanski vladarji in dubrovniška republika, od leta 1420 do 1797, pa je bil otok ponovno pod oblastjo Benetk. V času Napoleonovih vojn je bil pod avstrijsko, francosko in britansko oblastjo od 1815 do 1918 pa ponovno pod Avstrijo.
Rojstna hiša Marca Pola?
Korčulo, mesto muzej, so zgradili domači mojstri iz bližnjega otoka Vrnik, kjer so številni kamnolomi. Pročelja hiš so okrašena z grbi korčulanskega plemstva, škofov in mestnih knezov, kar mesto naredi še bolj izjemno. Katedrala svetega Marka na osrednjem trgu je ena od najlepših in najpomembnejših stavb, nasproti nje pa stoji čudovita renesančna palača, v kateri je Mestni muzej.
Ena od čudovitih mestnih hiš v središču naj bi bila po prepričanju nekaterih rojstna hiša Marca Pola.
"Dokaza, da je rojen tukaj, nimamo, imamo pa dokaz, da je bil tukaj"
"Dokaza, kje je rojen Marco Polo, nimamo," mi razlaga Hana, vodička iz turistične skupnosti Korčula, ko se sprehajava po interpretacijskem Centru Marco Polo. "Imamo pa dokaz, da je Marco Polo bil na Korčuli. Ko je leta 1298 v veliki bitki tukajšnja genovska flota premagala beneško, so ujeli in zaprli tudi Marca Pola. A ker je šlo za velikega vplivneža, so ga Benečani z veliko odkupnino kmalu osvobodili," razlaga Hana.
Ko se spustimo po hribčku, že vodimo zvonik cerkve Sv. Nikole znotraj dominikanskega samostana. To je naš cilj in tukaj svečano prejmemo compostelo. Compostela je potrdilo o opravljenem pohodu iz verskih in duhovnih razlogov ali vsaj z naravnanostjo iskanja.
Ko je ceremonija končana, še nekaj časa posedamo pred cerkvijo. Komaj smo končali enega, že romarji načrtujejo naslednji Camino. "Kateri Camino je naslednji?" pohodniki sprašujejo drug drugega. In ko se poslavljamo: "Zagotovo se srečamo še na kakšnem Caminu!" Končno najdem nekaj trenutkov za pogovor z Milijano, iz turistične skupnosti v Korčuli, ki mi je vse prijazno organizirala.
Camino Korčula se bo še razvijal
Milijana je vso pot pridno risala dodatne oznake, zdaj pa tudi ona že kuje načrte za prihodnost. "Lahko bi v Camino bolj vključili domačine, morda kakšne vinarje," mi razlaga. "Veliko tega moram razmisliti pa potem izvesti," še pravi v žaru. Camino Korčula se bo še razvijal.
Tukaj lahko preberete reportažo s prvega dne pohoda in tukaj z drugega dne. Več fotografij si lahko ogledate v galeriji zgoraj.
A ni to fino, malo moliš, malo hodiš, pa nimaš več nobenih denarnih, zdravstvenih, ljubezenskih.... težav, vojne se končajo, ni …