Kako se ti življenje hitro lahko postavo na glavo, je na lastni koži doživela Hana Geder, ki je pred petimi leti povsem nepričakovano ostala brez življenjskega partnerja. Kljub občutku izgubljenosti in potrtosti, je zbrala moč in se najprej opravila po znani španski romarski poti Camino in s pomočjo hoje premlela vse težke trenutke.

Foto: Hana Geder

A ni se ustavila pri tem. Smrt partnerja jo je naučila, da se ljudje vse preveč obremenjujemo s prihodnostjo in moramo živeti po načelu tukaj in zdaj. Svoje življenje je dala na pavzo ter se po spremenjenem načrtu – sprva je mislila, da bosta s kolegico odšli na potepanje po Mongoliji- odpravila po poti Via Adriatica, ki se razteza vse od Istre do Dubrovnika. Družbo ji je najprej delal njen štirinožni prijatelj Pan, na sredini poti pa je spoznala še dva hrvaška pohodnika, ki sta njeno začrtano pot preusmerila na pot Via Dinarica. V 63 dne je od hrvaške Istre do Albanije po hribih in dolinah tako prehodila več kot tisoč kilometrov.

pohodnik "Med tamkajšnjimi sicer dobrimi ljudmi se najde tudi kakšen, ki se rad s sekiro spravi na kakega planinca"

V tem času pa prehodila tudi dolgo 'pot' žalovanja in ponovnega spoznavanja sebe: "Bila sem sama s sabo, vse, kar je bilo treba početi, je bilo dvigniti rit in hoditi. Vsak dan znova. Med hojo možgani venomer delajo, zato lahko veliko stvari premelješ in predelaš. V tem času sem si povsem nenamensko naredila seznam česa si v življenju želim in česa ne, kaj mi je odveč in kaj lahko takoj iz življenja izbrišem. Res je bil en lep ponoven začetek."

Mesec marec v okviru projekta Glas generacije namenjamo ženskam; učiteljicam, popotnicam, zdravnicam, medicinskim sestram, športnicam, igralkam, cvetličarkam, trgovkam, pevkam, mamicam, babicam, sestram, prijateljicam, ženam ... Teme bodo predvsem spremembe, ženska moč in ženski vpliv na vsa področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.

Mnogo ljudi je njeno hojo videlo kot bežanje pred sabo in svojimi občutki, s čimer se sama ne strinja, saj si je na ta način ustvarila več prostora in časa za predelovanje izgube ter za žalovanje. "Če bi ostala tu, bi bil dan zapolnjen z delom, obveznostmi, in bi mi ostalo bistveno manj časa za sebe in svoje občutke. Tam pa imaš na voljo cel dan. Vsega je bilo dovolj; solz, krikov, bolečine, žalosti, jeze."

Foto: Hana Geder Z vsakim prehojenim kilometrom je bolečina počasi popuščala, še najbolj takrat, ko je "grizla kolena" med vzponi. Kljub težkim trenutkom, ko je že na začetku želela skleniti pot, saj je med vzponom po skalah poleg sebe morala nositi še svojega kužka, ni obupala: "Prvič se mi je to zgodilo na Učki, kjer je bil teren zelo skalnat, z veliko špranjami med skalami. Pan je imel na sebi manjša nahrbtnika s prvo pomočjo in ni imel občutka, da je širši. Pogosto se je zagozdil in sem ga stalno morala reševati, kar je bilo zelo naporno. Morala sem odložiti nahrbtnik, se vrniti po psa, ga dati dol in si ponovno oprtati nahrbtnik. Bila sem v solzah in joku ter na tem, da pokličem helikopter in jim povem, da ne zmorem več. Potem pa sem prišla do prečudovitega travnika in tam dočakala sončni zahod ter dobila nov zagon in energijo. Obšel me je občutek, da zmorem (sama)."

Popotnik "V Sloveniji smo veliko bolj zaprti, vsi živimo svoja življenja, ločena od drugih"

Na poti je v ospredju le skrb za svoje primarne potrebe; kje boš prenočil, kaj boš jedel in kje boš dobil vodo. "Ni drugih obveznosti, ni kavic, ni joge, ni treningov, ni ničesar, ampak je zgolj počasen posnetek hoje," razlaga pohodnica.

Foto: Hana Geder Sliši se preprosto, a potrebnega je bilo kar nekaj načrtovanja. Sogovornica si je pred potjo izrisala pot in načrtovala 'vodne' postanke, kar je bilo ključno predvsem na začetku poti, kjer so bila z vodo manj radodarna območja. Žeje in lakote tako na poti ni nikoli izkusila, v smehu celo doda, da je zaradi gostoljubnosti in dobre hrane na poti celo tri kilograme pridobila.

Prav tako ni bila izpostavljena nevarnostim, srečanja z medvedi je sicer navajena že iz rodnega Kočevja. Česar se je pred avanturo najbolj bala, pa so bili ljudje, s katerimi na koncu ni imela nobene slabe izkušnje. Prav nasprotno, povsod so jo sprejeli odprtih rok.

intervju Si predstavljate živeti na štirih kolesih?

Težje kot pot se ji je bilo vrniti nazaj v realnost oziroma načrtovanje naslednjega koraka: "Po končani poti sem se počutila prazno. Spomnim se izgubljenosti, ko nisem več vedela, kateri korak narediti naprej; kam se obrniti, v katero smer. Zmedena sem bila, tako kot se počutimo po vsakem doseženem cilju. A takrat je treba le malo počakati, da se stvari skristalizirajo. To se zgodi, a ničesar ne smeš prehitevati."

Po uspešno opravljeni avanturi je spremenila pogled na življenje, celotna izkušnja ji je odprla obzorja. Izkušnja ji je dala veliko, sedaj pa se že spogleduje z drugo oziroma več njih; v prihodnosti se želi podati na pot Via Alpina – pot čez Alpe, ki povezuje osem držav – od Trsta do Monaka čez Bavarsko in skozi Liechtenstein.